Zakaj smrt?
Vdor miselnega v ozadje fundamentalnih relacij logike ni mogoč. To stališče epistemologije je povsem jasno. Ko s pomočjo izjave, v kateri nastopa nedokazljivo, poskusimo razširiti znano, potem ne pridemo nikamor. Je pa bistveno drugače, če neznano iščemo s pomočjo izjave, v kateri NUJNO nastopa namesto NEDOKAZLJIVEGA. Seveda, tudi tokrat neznano ostane neznano. Toda, odpira se možnost odkritja nujno OBSTOJEČEGA neznanega. Ali je v tej možnosti upanje spoznanja?Misel in njen objekt izhajata iz "fundamentalnih" relacij brez vpogleda v izvir vednosti. Kljub temu pa možnost krožnega argumenta pripelje do vprašanja, ki si ga je zastavil Cassirer: "Ali so čiste relacije element bitja, ali pa konstrukti misli?" Kaj naj si o tem mislim v luči omenjenega upanja?
Pojem "relacija" je neizogibno izid nekega procesa, ki ohranja ontološko bitje tega objekta logike. To bitje in misel o tem objektu kot bitje razuma sta eksistenci, ki nujno pogojujeta druga drugo:
(a) živi razum misli po pravilih iz ontološkega procesa v nemislečem logosu; in
(b) mrtev logos obratuje po pravilih iz ukaza miselnega procesa v razumu.
Pri tem definiramo:
(a) razum je sinteza vseh miselnih dogajanj (software); in
(b) logos je sinteza vseh ontoloških dogajanj (hardware).
Torej:
(a) razum na sebi, brez asistence logosa, ne ustvari misli; in
(b) logos na sebi, brez asistence razuma, ne zagotovi pogoja za misel.
Sklep!
Razum in logos, kot pogoja drug drugega, eksistirata v nujnem zlitju, ki ne dovoli vpogleda psihologije v logiko (in narobe).
Posledica!
Izjava "Življenje vsebuje smrt, smrt pa življenje" je oblika izjave " Razum vsebuje logos, logos pa razum". Zavedanje na ontološki ravni se pri tem ne da primerjati z zavedanjem na biofizikalni ravni. Naše sanje so najbrž regulator možnosti zavedanja iz ontološkega zavedanja. Tako nam smrt, ultima ratio, ne prinese miru! Zakaj? Življenje in smrt eksistirata z različnimi vsebinami kot eno in isto. Tisto, kar je eksistiralo, ne zmore neeksistirati. Kaj nam potem v neki končnici prinese mir? Čisto preprosto: šele sprava in odpuščanje iz ljubezni, ne pa iz vednosti. Kajti vednost je strupena v širšem kontekstu zavedanja.
Kaj je potem smrt?
Smrt je predvsem izginotje biofizikalnega posnemanja aktivnosti razuma. Funkcija razuma začne takrat obratovati po zakonih nujnosti in ne več po poteh kontingence. Zdaj razum dojame (ne več iz nujnega razuma) potek dogodkov iz enačbe resnice. V njej pa je trditev:
"akt razuma in poseg logosa" sta dejanji dveh bitij, ki kot pogoja drug drugega hkrati eksistirata v bitju drug drugega. Tako razum šele po smrti doseže moč analize lastnega bivanja v kontingenci.
Pojem "nujnost"!
Kontingentnemu razumu je imanentna misel o bitju, ki ohranja eksistenco kontingentnega bitja po poti zahteve pogoja vednosti iz enačbe resnice. Zakaj? To bitje v lastni eksistenci vsebuje pojem, ki je v matematiki in logiki nekaj "samoumevenega": NUJNOST! Tu gre za kategorijo razuma iz "prvega bitja na sebi" (ens in se). In odtod pravimo: "ens habens in se rationem existentiae" ali "bitje, ki ima na sebi razum eksistence" je nujno bitje.
Premislek!
Mi, otroci Zemlje, smo v izjemno čudnem položaju! Nahajamo se (približno) v geometrični sredini velikosti vesolja in atoma. To ni naključje! Nasprotovanje nekemu smislu, ki je funkcija kvocienta ekstremov, je vsekakor težji primer nerazsodnosti iz fanatizma.
Fanatizem in smrt!
Kaj se prekletega sploh dogaja v stanju duha, ki drvi v ekstremno obravnavo zadev? Sartre ima najbrž prav: strast (= passion) je realnost bitja v osami. Nemška beseda (= Leidenschaft) opredeli strast tudi kot stanje trpljenja. In vse kaže: fanatik je bitje v osami, ki trpi! Zakaj? Razlaga bi lahko bila preprosta: v njem je nezavedni strah od vednosti iz "niča". Opozorilo mistikov je jasno: "nič", ki ne eksistira, je ideal vednosti brez nujne vednosti. Torej: ideal kontingentne vednosti je strupena izbira ZLA, ki stavi na nihil v konfliktu z nujnostjo. Kajti kakršnakoli eksistenca je že upor kontingence, ki ga nihil ne prenese. Smrt je potemtakem inteligenten načrt nujnosti, ki je v prevenci reševanja življenja. Resnična smrt je smrt nujnosti, ne smrt v kontingenci. Potencialni morilec ontološkega bitja je tokrat ideal vednosti iz kontingentne vednosti. In ta ideal je v načelu dosegljiv. Kako? Če se nam "posreči" popolni vpogled v strukturo ozadja kvantne teorije (po receptu Einsteinove doktrine), potem elementarni kvant akcije (kot "enota" nevednosti) izgine iz Heisenbergovih neenačb fizikalne nedoločenosti ali mentalne nezanesljivosti. In ker je ta kvant vgrajen v strukturo prostor-časa, vesolje tudi izgine z vso vsebino fizikalnega, ontološkega in miselnega.
Vprašanje vseh vprašanj se odtod glasi: ali si Bog iz razuma ingenioznih bolnikov zasluži smrt, človeštvo pa samomor? "To be or not to be?" je v očitni korelaciji z zastavljenim vprašanjem. Shakespeare s tem zadene jedro problema, slovo s Hamletom pa pobarva s spremembo. Horatio spreobrne dramo razuma v lepoto emocij:
Now cracks a noble heart. Good night, sweet prince,
And flights of angels sing thee to thy rest!
In ta mir iz prvega objema razuma z dušo odpre pot iz "smrti" do bivanja v kraljestvu Boga.
Epilog!
V mir "smrti" vdre neizogibno nova vojna, ki "dramo življenja" prelevi v "dramo ohranjanja eksistence". Sledove te vojne najdemo že v kontingenci. Dejavnost CERNA to dokazuje. V njej so neporavnani računi nujnega bitja in "niča". Tako že človek iz kontingence postaja udeleženec konflikta, ki prekaša obstoj vesolja. Nobena od strani mu ne vsiljuje ničesar. Človek je svoboden. In prav zaradi tega je uganka: kako se bo odločil? Izbira je v njem! Strah vzbuja Sartrov sklep: l'homme est l'échec (človek je neuspeh). V tem je groza! Kajti z gotovostjo drži: hujšega pekla od neeksistence ni. Zakaj? Kajti "nekaj kar ne obstaja" takrat nastaja iz "objektivnega konstrukta miselnega bitja". Ali: "nič" se rojeva kot "strah na sebi". Torej: "strah na sebi" je "resni produkt miselnega bitja". Toda: mi ne prihajamo iz "niča", ki se ustvari in koeksistira s "strahom na sebi"! Odtod je vprašanje: ali smo zares izdajalci Boga? Odgovor je jasen: če smo izdajalci, in če smo iz razuma sposobni ustvariti nakazno bitje, potem je prav vsem objektivni "strah na sebi" usoda.
V tej vojni nismo sami. Bog je načrtno omejil čas življenja lastnih vojakov. Zakaj? Vsaka "smrt" je projekt izginotja šibkega, in rojstva neprimerno močnejšega bojevnika, ki daleč prekaša moč iz kontingence. "Vera, pogum in upanje" je bilo geslo majhne dubrovačke Republike, ki je tisoč let kljubovala konkvistadorjem vseh barv. Ta Dubrovnik je neštetokrat rešil sam Bog. Dobesedno! Druge razlage preprosto ni. In kaj je potem vera? Smisel gesla je preprost: vera je pogum iz upanja v zmago dobra nad zlim. Ali se vest človeštva zrcali v veri Dubrovnika? Shakespeare bi rekel: that is the question!
Domača stran – Hauptseite