Od kod prihajam? – Kam grem?

Klasični problem “Od kod prihajam? – Kam grem?” obravnavam po svoje kot sklepno dejanje apologetike, ki izhaja iz moje slike sveta.

1. Kdo sem?

Ne! Ne hecam se! Zares! Spoštovanja vredna vrsta filozofov in fizikov mi ne dovoli preprostega odgovora na preprosto vprašanje: kdo sem?

Sartre bi rekel: si kar nisi in nisi kar si! Zakaj? Po njem sem neizogibno projekt ustvarjanja bitja. A v poteku tega procesa gostota bitja narašča, jaz pa se takrat zgubljam kot človek, ki se v končnici tega kar je, pretaka v bitje Boga. Toda neskončna gostota bitja bi ustvarila Boga, ki je kontradiktoren. Je pač brez zavesti. Odtod sledi sklep: Bog ni mogoč, jaz pa sem nenehno izogibanje srečanja s samim seboj. Skratka, sem neuspeh! Kot takšno bitje naj ne bi poznal rešitve uganke: kdo sem?

V tem primeru se ne razburjam. Zakaj? Sartre-filozof me ne zanima več, ker me Sartre-logik ne prepriča. S to oviro sem že opravil. Torej upanje obstaja: lahko še odgovorim! Vem, kaj iščem! Kdo sem?

Ko pa pride na vrsto David Hume, e ... takrat se že razburjam! On me opozori: si subjekt, ki vedno opazuje, nisi pa objekt, ki je vedno opazovan. Kako lahko potem opazuješ samega sebe? Ob tem sem popolnoma zgubljen. S Humom na srečo opravi kvantna teorija. Ona mi neusmiljeno sporoči: še kako si opazovan! In kdo me opazuje? Seveda, kvantna teorija ne bi sodila v fiziko, če ne bi odgovorila kot tisto, kar je: narava, ki te seznani z vsebino vsega, kar sprašuješ! Moje upanje pa podre Werner Heisenberg. On mi v imenu vseh, ki so ustvarili kvantno teorijo, sporoči: “Preteklosti nikoli ne boš rekonstruiral. Ona je v protislovju sama s seboj!” Subjekt zdaj izgine. In ni več nikogar, vključujoč mene samega. In kdo mi zdaj pravzaprav pomaga v čistem obupu: kdo sem?

Lep čas tavam v temi. Iščem pomoč povsod. Plavam v megli agnosticizma. Se spomnim Kanta. Tako se spoprijateljim s patrom Rudolfom Brajičićem v Zagrebu. In kratko malo izbruhne novi konflikt. Pater zastavi vprašanje: “Odkod veš, da nič ne veš?” Odgovorim približno takole: “Na dnu narave se rojeva elementarni delec. Obstaja le ena možnost: rojstvo nastaja iz topološkega zasuka v strukturi metričnega polja. In ta “zasuk” je obenem dogodek v naravi in dogodek v razumu. Toda, ta misel ni moja in kot tuja misel v hipu izgine. Saj sodi v tisto, kar je bila preden sem jo “ujel”. Je odvečna. Torej, moja misel doseže zlitje z naravo, ontološki korelat tega fizikalnega objekta pa mi to misel odvzame kot lastnik vednosti”. Pater se temu zoperstavi z argumentacijo iz sholastike in antike. Na koncu me, kot da se nič posebej ne dogaja, spravi v obup: “In če ne veš nič o tem, s čemer veš, kaj potem sploh veš? Najbrž nič!” Takrat nisem hotel razumeti tistega, kar sem takoj razumel. Človeški strup je iz šibkosti. Pater me je dobesedno povozil. Bil sem sesut. In ko sem se “zbudil”, sem bil na nekem koncu mesta, ki ga prej nikoli nisem videl. Torej, bil sem dvojno zgubljen.

Naslednje srečanje je bilo v znamenju kopernikanskega preobrata. Pater je začel v slogu, ki mi je dal vedeti: kreganja ne bo več. V spravljivem tonu je rekel: “Naša dejanska moč je v izzivanju napetosti na meji sprejemljivega. In ni naključje, da je prav napetost med tomisti in suarezianci (problem enačaja: eksistenca = esenca?) bila zgled za Marxovo oceno: kdor nima dialogos v glavi, ga dialogos tepe po glavi”. Jaz pa sem se spoštljivo umaknil in obenem predstavil možni zasuk problema: v trditvi patra sem zagledal pogoj vednosti iz nujnosti, ne iz kontingence. Torej, jaz sklepam iz vednosti, ki izhaja iz nujne vednosti, ne sklepam pa iz izvirne vednosti nujnega razuma, ki jo je pater iskal pri sebi kot imanentno kontingenci. Tako sva dosegla soglasje, iz katerega je izbruhnil moj pogum šele po patrovem vprašanju: “Ali se zavedaš, kaj si dobil, če imaš prav?” Izstrelil sem: “Nič! Skupaj sva prišla do epistemološkega dokaza eksistence nujnega razuma”. Potrdil je, potem pa je bil dolg, dolg molk. Pater je prvi spregovoril: “Ne! Ostanem na svoji poti. Tebe pa podpiram. Idejo si oblikoval sam. Sem zadovoljen”. Da, ideja je zares bila moja. Toda pogoj vednosti ni bil moj. A brez tega bi bil še naprej v megli zapletenih relacij. Tega dogodka ne bom nikoli pozabil. Velikan je bil pač velikan.

Stanje napetosti se je v hipu prelevilo v stanje olajšanja, olajšanje pa v srečo. Po slovesu s patrom sem našel točko, v kateri sem zadnjič zgrešil smer gibanja in se zgubil. Zdaj se nisem. Toda! Nečesa sem se spomnil. Začel sem se smejati sebi. Moj “prav” iz “vojne” s patrom je rojen kot “sladko” za “grenko”: odgovor na vprašanje “kdo sem?” nikoli ni bil tako daleč kot zdaj! Saj vem! Počakati je treba do srečanja z nujnim razumom. Do takrat pa zares ne bom izvedel “kdo sem” in kaj tukajle sploh počnem.

2. Od kod sem?

Kot kompozitum telesa in razuma se nahajam v naravi kot bitje vesolja. Vesolje pa ni ustvarjeno v času. Drži ravno obratno: čas je ustvarjen v vesolju. In časa ni bilo, ko vesolja ni bilo. To dejstvo je v izvidu znanosti in tega ne dojamem. Zakaj? Jasno je: kompozitum je paradoks, jaz pa paradoks brez premisleka čisto intuitivno zlahka zavrnem. Torej vesolja kot stvarnika ne razumem. Potem je jasno še nekaj: gospodarja časa, ki ustvari tisto, česar ne razumem, tudi ne razumem. Nekaj pa čutim: v ozadju vesolja poteka drama. In to, kar čutim, išče dokaz. Ali je dosegljiv?

Kaj je materija? V klasični pojem te entitete je vgrajen koncept mase. In ta koncept ni več, kar je nekoč bil. Izid eksperimenta potrjuje trditev relativnostne teorije: masa je konvertibilna v energijo. Je materija pri tem izginila? V klasičnem smislu vsekakor. Toda produkt konverzije obstaja in vse, kar obstoji, je “nekaj”. Ali je to “nekaj” potem materija? Zakaj ne? Torej klasični pojem “materija” izgine, rojeva pa se novi pojem “razširjena materija”, v katerem je koncept “fizikalnega polja”. Vse prav! “Posplošena materija” je sestavina vesolja. In ker je vesolje ustvarjeno, potem je neizogibno ustvarjena tudi “posplošena materija”.

Od kod pa sem jaz? Sta dve možnosti: ali sem iz “posplošene materije” ali pa iz Stvarnika “posplošene materije”? Stvarnik, seveda, ni “posplošena materija”. In kaj potem pravzaprav vprašujem? Če uporabim druge besede, se vprašanje glasi: ali prihajam iz “mrtve fizike” ali pa iz “živega (nujnega) razuma”? Torej, vprašal sem neumno! Če sem iz “mrtve fizike”, ta pa je iz “živega (nujnega) razuma”, potem sem tudi jaz iz “živega (nujnega) razuma”. Zakaj bi nujnost spustila kontingenco iz rok? Pojem “Bog” podira navidezni nesmisel, v katerem sem. Kaj potem vem o Njem? Prav nič. Razen da JE. Iz tega razloga kljubujem Kantu: JE ni zmeda, ki jo jezik ustvarja v logiki; JE je eksistencijski predikat. Anselm Canterburyjski je imel prav: najbolj splošno je najbolj realno. Sholastiki ga niso razumeli. Zakaj? Živel je v 11. stoletju. Prezgodaj. Takrat kvantne teorije ni bilo. Tudi v času Kanta te teorije ni bilo. Kant se je Anselmu zlahka smejal. Hermann Weyl, velikan matematike in fizike, je tudi na seznamu filozofov, ki so se smejali. Groteskno. “Danes” se smeje Anselm.

3. Kje sem?

Zaprt sem v končnem vesolju. Ali abstraktno: živim v zaprti struni (string theory). Zunaj strune ni ničesar. In tega me je strah. Zakaj? Nič je strah na sebi. Groza! Neeksistenca ne eksistira. Vse je nekaj. Toda, misel v razumu lahko ustvari grozo iz razuma (= nič). In temu se “navzgor” lahko zoperstavi le pojem “ukrivljenost prostor-časa”: struna je zaprta! Kaj pa z mislijo “navzdol”? Tam “ukrivljenosti” ni! Takrat problem rešuje struktura iz “ozkosti strune”: v njej je jedro vsega, kar eksistira. Tam ni strahu. Meja vesolja me več ne zanima. Misterij je v središču Zemlje! Tam je “točka” srečanja “posplošene materije” in ognjenega temelja “večnega razuma”. Vse v svetu razuma me sili v prepričanje o končnosti fizike. Če poiščem kvocient elektromagnetne sile in gravitacijske sile med protonom in elektronom, dobim neko število. Ko pa poiščem kvocient “polmera” vesolja in “polmera” elektrona, dobim znova prav to število. Pa še tole: kvadratni koren števila elementarnih delcev v zaprtem vesolju je še enkrat prav to število. In to dejstvo je teoretično združljivo v sliki zaprtega vesolja po modelu, ki si ga je zgradil Arthur Eddington. Torej: v ozadju “naključja” je teorija, ki na najbolj prepričljiv način priča o harmoniji med ekstremno velikim in ekstremno majhnim. Vse je eno v končnem. Brezno brez meje je pod tem: ozkost strune ni omejena. Tam je kraljestvo ontologije, tam je kraljestvo duha. Kje pa sem zdaj? Očitno! Sem udeleženec delikatnega projekta, ki iz obnašanja kontingence ustvarja neko sodbo nujnosti o nujnosti sami. Kaj naj bi to bilo? Seveda, ne vem. Igra poteka na igrišču, ki je zame terra incognita!

4. Kam grem?

Tja kamor grem je vsekakor scenarij kvantne teorije. V zavedanju tega čakam slovo kot dogodek stika z vsem. In ta misel je najbrž vzrok razburjanja: zakaj si tako silovito želim vpogled v paradoks, ki me neusmiljeno spremlja v življenju? Elementarni delec natanko ve vnaprej za mojo svobodno izbiro v fizikalnem poskusu. To je odkritje kvantne teorije. Želim se prepričati že zdaj: ali mi prav ta teorija podre paradoks, v katerem sem? In vidim: ponuja se mi razlaga! Pravijo: “kvantni delec je odkritje fizike in nima prav ničesar skupnega z razumom”. To je bilo tudi sporočilo izobrazbe na fakulteti. Torej: razum, ki je razvozlal obnašanje delca, naj ne bi imel prav nič skupnega z entiteto, ki mu je dobesedno dovolila, da jo spozna. Ali je stroj, ki tiska denar, ekskluzivni lastnik tega denarja? Če je, potem smo vsi roparji. In čeprav je ta nesmisel primerljiv, v nečem ima fizik čisto prav: misel o delcu in fizikalni delec sta si tujca brez neposrednega stika. Toda, kako stoji z možnostjo posrednega stika? Misel (m) o delcu (d) ni mogoča brez ontološke podlage o(m(d)): m(d) in o(m(d)) pogojujeta druga drugo! Razum (essentia) pove ontološki podlagi (existentia), kako naj se ureja, ta pa “pove” razumu, kako naj misli. Software in hardware! Eno brez drugega ne gre. Sta različna, obenem pa sta v enem. Prepir med tomisti in suarezianci je zdaj odvečen. In zares! Narava ni lastnik kvantnega delca, ki se šele kot tretje bitje oglasi v strukturi narave. Kako? Kvantni delec, preden se eksponira kot objekt fizike, eksistira na lastni ontološki podlagi, ki jo razum lahko misli (po eni poti) ali pa strukturno spreminja (po drugi poti). Kateri razum? Nujni razum, ne kontingentni razum! Zakaj tisto “nujni”? Saj je že jasno: brez nujnega razuma ni rojstva, pa tudi ne razumevanja kontingentnega delca.

5. Gens una sumus!

Sredi 20. stoletja je velikan francoske fizike Jean-Paul Vigier, sicer komunist po prepričanju, prišel do naslednjega sklepa: “Klasične filozofije je konec. Je pač umrla. Raven laboratorija mora zamenjati raven špekulacij razuma. Zdaj so fiziki tisti, ki so odgovorni za filozofiranje!” In kaj je iz tega izšlo? Prav po receptu Vigierja je raven laboratorija uredila razmerje med tomisti in suarezianci znotraj katoliške naravne filozofije. Esenca in eksistenca sta v funkciji druga druge kot eno in isto, čeprav vsaka zase ne oddaja slike istega. Tako se zazdi iz zornega kota fizika, ki filozofira iz kontingence. Z gotovostjo pa drži: “prav” iz komunizma in “prav” iz katolištva sta se dobila. To pa je že ganljivo dejstvo, ki se zoperstavi neizpobitno žalostni resnici “homo homini lupus est”. Zakaj je temu tako? Ali je to posledica izvirnega greha? Ali sta ogenj in meč usoda človeštva? Kaj je smisel trpljenja? Na vse kar vprašam, odgovora ni. In po sistemsko urejena karikatura politike, ki jo tudi imenujemo nespametno “politika”, potem takšno realnost vsepovsod pridno izkorišča. Kaj lahko naredimo? Ideja, ki jo imam, je mogoče utopična. Ne vem. Toda, meni je samoumevno: če je človek osrednje bitje vesolja, potem naj “problem človek” upravlja s politiko, ne pa “problem politika” z usodo človeka. Kajti “politika” je zlo človeštva. Človek kot objekt “politike” je “človek”(= prav nič). In to je resni problem zgodovinsko šibkejše politike, ki se pogosto znebi univerzalnih težav človeštva. O tem pričajo avtentični dogodki v posameznih parlamentih. V visoko civiliziranih deželah je žalitev drugače mislečega svoj čas bila prekršek, ki ni poznal odpuščanja. Danes je, žal po receptu Einsteina, vse zrelativizirano. Barabe so prišle po “znanstveni” poti do besede. Ločnica med politiko in “politiko” izginja. Medsebojnega spoštovanja ni več. Teorija “Darwin” je skregana z realnostjo na odru življenja. Prav vse je proti njej. Kje so časi antike, ko so se sovražniki med seboj “vikali”? Nasprotnik sploh ni več nasprotnik. Je pač “lažnivec, golazen, žival, ... “ in vse to v visoko civilizirani družbi, ki je takšen prekršek sploh več ne gane. Pretep v parlamentu je že običajen “instrument” analize mnenj. Divjaštvo je dobilo legitimiteto brez kritja širših interesov, ki iz odmaknjenosti uravnovešenega razuma vsekakor pritrjujejo: dobiček se s sredstvi divjaštva preprosto ne splača. Kdo bo zmagal? Parlament vsekakor ne, če bo v njem obveljal besednjak ulice. In kdo si je sploh izhajajoč iz teorije “Darwin” lahko predstavljal zgodovinski izid: zgodba “moč v družbi” se konča prav s prevlado uličarjev? Ta problem ostane zanimiva kost za glodanje pesimistom! Jaz pa sem optimist. Zakaj?

Zastavim si vprašanje: kdo je sploh ateist in kaj je pogoj njegovega prepričanja? Odgovor je dokaj grozljiv! Izjemen pogum in izjemna inteligenca sta pogoja za ločitev od vsega: to bitje je ustvarjeno za samoto bivanja na odru življenja z močjo ignoriranja kakršnegakoli stika z drugo miselnostjo! Ateist je sinonim za strah! Njemu je ideja solipsizma prirojena. On “je” sam na prizorišču življenja. Ne, takih ni veliko. In prvega, ki ga imam za prav takega, se zlahka spomnim: Bertrand Russell! Njemu podobnih ni veliko. So spoštovanja vredni bojevniki. Nevarni bojevniki! Imajo pa šibko točko. So skeptiki skregani z naravo. Osebno poštenost ateista spremlja pogosto zelo moteč pesimizem. Toda, prav to čustvo jim je gonilna moč, ki so jo pripravljeni izstreliti do konca v boju z liderji “politike”. Odtod je moja teza: plevel “politike” bo uničen prav z rokami ateistov. Domišljija Boga je brez meja. Sam ateist se tega ne zaveda. Nič tragičnega. Dobro delo bo opravil, preden izve, da ni subjekt tega projekta. Kako pa se mu bo posvetilo, da je le objekt projekta? Odsotnost introspekcije bo povzročila prisotnost presenečenja, cel kompleks neizogibnih posledic (predvsem pa problem “zakaj prav jaz?”) pa bo ustvaril zavedanje po stanju nezavedanja. Igram “jaz sem ateist” bo potem konec. Ali je pri tem ateist žrtev manipulacij Boga? Nikakor! Edini “greh” bo v “dovoljenju” ateistu, da ukrepa v soglasju s tem, kar on sam že je. Šah nam lahko ponazori potek dogajanj. Ena stran ne vidi, da je igra zgubljena in da izračun pelje po veliko potezah forsirano v mat.

Don Kihotu se je zmešalo, čeprav ni bil ateist. Ateistu se ni zmešalo, čeprav je bil don Kihot. Kaj je razlaga za ta nesmisel? Preprosto! Oba sta zasidrana v “realnosti”, ki je sploh ni. Ali je to problem? Da in ne obenem! Zakaj? “DA” je paradoks (= področje razuma), “NE” pa smešnica (= področje duha). Čustvo izhaja iz duha in prenese zmedo razuma. Razum pa izhaja iz logike in se ne sprijazni z igrami duha. Zavedanje tega dejstva pelje vsekakor v eliminacijo veliko konfliktov. Zakaj bi bila vojna iz čustev, če je lahko mir iz razuma? Konflikt je otrok paradoksa, razlaga pa pogoj miru iz razuma. Trivialno? Ne! In prav zaradi tega se neka čustva smejejo, druga jočejo, tretjim pa je vseeno ... . Nosilci čustev kot “bit” (= esenca) so elementi spektra, ki transcendira razum v njem samem in prekaša vsak poskus dokončne racionalne analize. Duh je odtod sodnik, ki se mu verjame ali ne verjame. Moč “vednost” sreča moč “čustvo” in kot šibkejša konstituanta disperzira, vera pa ostane zadnja postaja zavesti v svobodi, iz katere lahko sama sebe (še vedno s pomočjo razuma) negira ali ne. Torej: varianta “negacija” zavrne misel, da sploh “smo”. Vse prav. V tem je misel Sartra. Toda: “nismo” je ravno nesmisel. Ostane vprašanje: v imenu katere oporne točke on o tem sploh govori? Pa še tole: kaj je smisel v nesmislu? Moj preprost odgovor je: gre pač za nesmisel! In zdaj že opazim! Vrnil sem se na začetek vsega, kar sem si začrtal kot predstavitev svojega svetovnega nazora v projektu “homepage”. Krog v kontingenci je sklenjen. Srečno do snidenja v svetu nujnosti! Zbogom.

Domača stran – Hauptseite