Od kod izvirajo zakoni fizike?
Od Ernsta Macha smo podedovali misel: vesolje je po neki čudni poti prisotno vsak trenutek v vsaki točki narave. Torej nekaj čudnega, daleč od vseh tradicionalnih predstav o materiji, prostoru in času, botruje nedojemljivemu dejstvu "nastanek zakonov fizike". In to tako, da je vsak zakon vsepovsod en in isti. "Od kod taka zakonodaja?" je osupljivo vprašanje. Mnenja o tem so deljena. Sam pa sledim stališčem znanega francoskega astrofizika Huberta Reevesa.Zakaj taka izbira? Reeves je dokaj "nevtralen". Po njemu "Machovo načelo" nima moči "načela". V tej ideji je potem, tako pravi, le "zapeljiva intuicija", ki ji stežka sledimo in jo težko uporabimo. Po drugi plati ga prav ta ideja prevzame in navduši. Skratka, Reeves ustvari idealno napetost, ki skupaj z vsem postane pogoj za objektivno predstavitev težav. Nedvomno drži: nestabilnost ravnine nihanja v Panteonu implicira
-Foucaultovo nihalo naznani vseprisotnost materije in njen brezčasni (=trenutni) vpliv na vse v vesolju.
Za opisovanje take realnosti fizik uporabi pojem "kavzalna zveza". In tukaj je jedro problema:
-Reeves izhaja iz "zdrave pameti" za razumevanje težko razumljivega-
jaz pa sem prepričan, da
-potrebujemo "nujno pamet" za nezadostno razumevanje pri sklepanju iz "zdrave pameti"-
saj izhajam iz načela
-"nujna pamet" je pogoj "zdrave pameti", "zdrava pamet" pa nezanesljiva aproksimacija "nujne pameti".
Ponazoritev je preprosta! Torej! Naprej spremljam Reevesovo premišljevanje v območju "zdrave pameti", potem pa se odpravim v skromni poskus sklepanja v območju "nujne pameti".
Danes nimamo nobene kavzalne zveze z Andromedo, čeprav smo v kavzalni zvezi z Andromedo v intervalu dveh milionov let. Raba besede "smo" ni napaka: "danes smo v kavzalni zvezi", kakršna je bila pred dvema milijonoma let in kakršna bo po dveh milijonih let. Z mislijo na to dejstvo, se zdaj lotimo problema "prasevanja vesolja"! Zanima nas predvsem homogenost tega sevanja. Z natančnostjo na eno tisočinko nam meritve posredujejo osupljivo potrditev: vrednost temperature je ista in neodvisna od smeri prihoda fosilnega sevanja. Gre za čudež! Spomnimo se namreč: izvirno svetlobo je emitirala množica atomov milijon let po rojstvu vesolja. Iz tega sledi: ta svetloba prihaja k nam iz oddaljenosti približno petnajstih milijard svetlobnih let.
Poglejmo zdaj z našim teleskopom sukcesivno proti zahodu in vzhodu. Zlahka se pokaže: atomi, ki so emitirali fosilno svetlobo z zahoda, niso bili nikoli v kavzalni povezavi z atomi, ki so emitirali to svetlobo z vzhoda. Vprašajmo se: kako je mogoče, da sta sevanji iste temperature iz dveh strani vesolja brez kavzalne zveze? Oziroma: kako je lahko sploh prišlo do identičnega sprejema? Klasično pojmovanje tega dejstva ne sprejme! Neklasično pojmovanje pa ima le eno možnost za razumevanje: sam akt opazovanja razreši uganko! Zanj sta levo in desno enako: eno in isto – vesolje! Kaj je narobe? Vse kar vidimo! Vesolje izhaja iz singularnosti v "točki", ki je povsod! In ta "točka", ko gre za zadnja vprašanja eksistence, ne dovoli delitve. Vse je eno! Da! V ozadju je realnost, ki ji je samoumevno naslednje:
-pojem "prostor" smo si izmislili mi iz interpretacije čutil-
in
-tudi pojem "čas" smo si izmislili mi iz interpretacije čutil.
Če uklonimo vsebino vseh slik iz tega "našega" vesolja, šele takrat odpremo duh "nujni pameti", v kateri je vse drugače. In seveda, za "zdrav razum" nesprejemljivo. Toda! Če je zdrav razum že tako pameten, potem mora plačati za to. In zares: zdrav razum vse pošteno poplača! Kako?
Saj vemo! Einsteinova teorija je prepričljivo pripeljala do relativiziranja časa. Ne! Ni več časa samega po sebi: vsak koordinatni sistem je nosilc časa zase. Tako je v posebni teoriji relativnosti. V splošni relativnostni teoriji pa se tudi takšno dojemanje časa razširi: zdaj fundamentalno eksistenco dobi lasten čas. Ta pa velja le v posamezni točki koordinatnega sistema. Kaj zdaj pravi intuicija? Ali čas počasi izginja? Ne! Tako pravi "zdrav razum"! In vse to velja neizogibno tudi za vesolje! Tam pa mora veljati neka metrika prostor-časa. Po vseh predpisih splošne relativnosti se izkaže, da gre za Robertson-Walkerjevo metriko. In ko se ta za vesolje zapre in z njo stopimo v Einsteinove enačbe gravitacijskega polja, dobimo kot eno rešitev možnost zaprtega in obenem brezmejnega vesolja. To pa je novi čudež: zdaj je "zdrav razum" naravnost pripeljal do "nujnega razuma". Zakaj? Preprosto! Za prostornino vesolja nismo dobili sfere, temveč hipersfero. Ta pa nam pove: fosilno sevnje z leve in z desne prihajata iz iste "točke" brez problema "kavzalna zveza". Tako se počasi premikamo do zadnje drame spoznanja. In izkaže se, da se vsebina drame nahaja v vprašanju:
-kaj je pravzaprav točka?
V imenu "zdrave pameti", je Evklid "točko" opredelil kot tisto "brez delov", kar dejansko "točka" ni, ne pa kot tisto, kar naj bi "točka" bila. Torej! Definicije ni, pojma ni, ostane pa predstavitev kot "izid abstrakcije" (=točka).
Ali se zdaj počasi premikamo k izhodu v premišljevanju, ki je potekalo tako, da smo pri "zdravi pameti" najprej ubežali iz enega koncepta, potem iz drugega (=boljšega) koncepta, tudi tretji ni bil zadosten, ... , kam pa smo sploh prišli? Saj že vemo! Spomnimo se:
-problem spoznanja potrebuje "nujni razum" na zadnji postaji vednosti o pojmu "točka".
Na tej postaji se nujno srečata Evklid in Einstein! In prav gotovo se strinjata: akt opazovanja je algoritem rešitve! Ne le za Einstein-Podolsky-Rosenov paradoks, ne le za Wheelerjev "delayed choice experiment", ne le za ... , temveč za "vse v točki" brez izdelka zdrave pameti, ki ga imenujemo "kavzalna zveza":
-"točka" je izhodiščno zapiranje vsega vase-
ali drugače povedano
-"točka" je "vesolje", v katerem sta "prostor-čas" in "materija" eno in isto-
Ja! "Točka" je "conditio sine qua non" za redukcijo "vsega na eno": v njej je drama opazovanja nedojemljive eksistence, ki jo spelje čista transcendenca.
Ali je ta ideja sprejemljiva za splošno relativnostno teorijo? Ali je prav točka tista, ki tej teoriji zagreni status? Spomnimo se epistemološke zgradbe Einsteinove teorije.
Opazovanje ladje, ki odhaja na odprto morje, jasno pove: ladja pluje lokalno po dvodimenzijski površini in počasi izginja v tridimenzijskem prostoru. Saj je Zemlja obla, ki nam zlahka dovoli ponazoritev: lokalna dvodimenzijska slika se "potaplja" v globalno tridimenzijsko sliko. In tako drži nasploh: dogodka "potapljanje" in "zvijanje" sta vedno pogoja pri prehodu na geometrično opisovanje dogajanj v eni "dimenziji več". Pri tem je očitno šlo za odmik od tangentne ravnine v posamezni točki Zemlje. Od tod izhaja izjava: površina Zemlje je "ukrivljena" in pojem "ukrivljenost" se pripiše pojmu "zvijanje". Je pa tudi očitno, da "zvijanje" prostora ni mogoče brez "potapljanja" v prostor z večjim številom dimenzij. Tako šele po umiku iz "ukrivljenega" prostora lahko presojamo ali prostor je zvit ali ne. Prav ne tem mestu se poraja epistemološki problem: od kod sploh pojem "ukrivljeni prostor"! Ali je ta pojem sprejemljiv za zdravi razum?
Bil sem še mlad fizik z veliko sreče po naključju. Pri Edmundu Whittekerju sem namreč našel zgodbo o nastanku zgodovinske smešnice. Saj brez težav vemo: geometrija zemljine površine je neevklidska, njeno ukrivljeno površino pa sprejmemo upravičeno kot "potopljeno" v evklidski tridimenzijski prostor. V tem ni ničesar protislovnega. Žal to dobi zgodovinsko razsežnost iz dejstva
-ukrivljeni prostor (=nepredstavljivo) in ukrivljena geometrija prostora (=predstavljivo) nista eno in isto.
Posledica tega pa je nepopravljiva: navajeni smo na uporabo pojma "ukrivljeni prostor". Torej! Gre za terminološko zmedo: matematika ima nesrečno navado, da prišteje besedo "ukrivljen" vsakemu prostoru z neevklidsko geometrijo. Kajti, pojem "ukrivljenost" v smislu "zvijanje" je nesmiseln. Ni pa tako, če gre za prostor "potopljen" v drugi prostor. Pri tem lastnost "neevklidsko" sodi v notranjo lastnost, ki ni v nobeni zvezi z "potapljanjem". Matematična "ukrivljenost" nima ničesar z obliko prostora. Za matematiko je popolnoma nebistveno ali je prostor zvit ali ne: matematika definira metriko prostora in sicer tako, da določi "razmik" in nič več. Torej: prostor ni ukrivljen, ukrivljena je geometrija prostora.
Zdaj pa gremo v osrčje teorije: tam je Einsteinova trditev
-bistvo gravitacije je v spremembi ukrivljenosti prostor-časa, ki jo povzroči prisotnost materije.
On izhaja naprej iz opazovalnega dejstva
-inercijska masa telesa, ki določi njegov pospešek ob akciji sile, je enaka njegovi gravitacijski masi, ki določi gravitacijsko silo med njim in drugim telesom-
ki potrdi kompatibilnost z njegovim principom ekvivalence. Tukaj pa gre za analizo dogajanj v prosto padajočem dvigalu. Kot pribito drži:
-gravitacijska sila tam izgine.
Einstein stoji pred dvema vprašanjema:
-ali zares izgine (=Einstein je prepričan v izginotje), ali pa je kompenzirana (=tukaj gre za tezo klasične fizike)?-
in
-ali je gravitacijska sila potem navidezna sila?
Odgovor je najbrž "da in ne hkrati"! Zakaj? Gravitacijsko silo lahko detektiramo in izmerimo. Torej je povsem realna. Einstein pa vse geometrizira in izid potrdi: gravitacijska sila ne obstaja! Kje naj bi potem bila?
Je pač dejstvo, da gre za izgubo statusa "absolutnost" in sicer prav tako, kot je to tudi pri inercijski sili. Izdajalka je ena sila, izdajalka je tudi druga sila. In prav zanimivo! Teza
-vse izhaja iz "točke, ki ne pozna prostora" v "točko, ki pozna prostor"-
prinese vprašanje
-ali tukaj gre za "nekaj tretjega"?
Ja! Povsem mogoče:
-"nekaj tretjega" je konverzija realnosti "sila" v realnost "gibanje" (=in narobe).
Kako? Preprosto:
-Christoffelov simbol v enačbi gibanja (=geodetska steza) pripomore k ohranitvi matematične oblike za fizikalno silo.
Zakaj? Ne! Nič več ni preprosto:
-vse je skuhano v ozadju problema "točka"!
Toda! V "točki" je meja vsega iz našega zornega kota, obenem pa tudi izvir fizikalnih zakonov, ki nam vsiljujejo sliko sveta, nabito polnega z nasprotiji. Zakaj? Kot odgovor se že ponuja
-kontingentni razum je groba posledica spopada med svobodo v njem in nesvobodo v nujnem razumu.
Tako šele na zadnji postaji zdravega razuma pride do srečanja z nujnim razumom:
-jedro drame "eksistenca" je v ozadju misterija "prisotnost v kontingenci"!
Ja! Znova smo pristali na postaji "čudež"! Prav nič ni tako, kot vidimo! Le stežka "vidimo", zakaj bi lahko bilo prav tako! Neizpobitno drži: fizikalni zakoni prihajajo iz ozadja sveta naših izkušenj. In tam so drugačni iz nam neznanih razlogov. Ali: vse kar se nam zdi, je zavajajoča razlaga brez napovedi o resničnosti ozadja. Naš vpogled je napačen, ne da bi vedeli zakaj. Je pa zanimivo: mistiki so vedno pred fiziki povedali vse. Tudi, ne da bi vedeli zakaj! In prav se iz tega dejstva se poraja zadnji čudež eksistence:
-vednost mistikov je bila "časovno" vedno pred vednostjo fizikov.
Zadostno za oceno statusa fizike, ki je prav taka kot mora biti: cona omejenosti znanosti!! Paradoks? Seveda! Saj življenje je paradoks. Kajti, logika, ki nam je na voljo, je paradoks. Prej ali slej nas v njej dočaka Russellov paradoks. In ta izgine, šele potem ko si ustvarimo svet nujnosti. Tam je enovrednostna logika nujnega bitja, ne Aristotelova logika sveta v svobodi. Nujnost ni svet svete nam demokracije: tam nič ni pravilno niti nepravilno. Tam je vse enovrednostno nujno! In le tam Russellovega paradoksa ni, razum pa zmaga.
Osebno sliko vsega končujem z osebno spovedjo.
Kot mladenič sem stopil z veseljem v fiziko v pričakovanju, da bom dosegel razumevanje sveta. In dokaj hitro sem dojel: standardna ponudba fizike me ne pusti zadovoljenega. Pri tem sem imel tudi izjemno srečo: Radomir Turajlić, ravnatelj inštituta v Beogradu, čuteč rojevanje disidenta, mi je dovolil polno svobodo dela. Tako je prišlo do odkritja: nisem rojen kot fizik. Dokončni pobeg iz fizike je prišel, ko sem stopil v področje naravne filozofije. Epistemološka obravnava fizike me je takrat prepričala v napetost vsega z ontološko zasnovo fizike. Dokončni stik s pojmom "nujnost" mi je potem razkril tisto sliko sveta, ki je po intuitivni poti bila v meni že zasidrana.
Ta svet nujnosti nima ne začetka ne konca. Šele v njem smrt izgine (=po poravnavi vseh računov v zakonu ohranitve) in teza
-tisto kar je obstajalo, ne more neobstajati-
soglaša s tezo
-potek "fizike v času" je subordiniran poteku "logike brezčasja"-
ali
-nujna logika reši vse, fizika pa prav ničesar.
Hauptseite