Zakaj Bog?
Ko sem bil še mladenič, me je pater Josip Antolović (iz SJ v Dubrovniku) seznanil s pogojem vednosti iz pojma "nujnega bitja". To je bil zame tektonski premik, ki je že takrat nakazal: ta pojem bo osrednji objekt zanimanja v mojem življenju. Zakaj?Akt razuma, ki razume nekaj in nikoli sebe samega, ni mogoč brez akta nujnega razuma, ki razume sebe samega. Torej: brez pogoja vednosti v nujnem razumu, ni pogoja za vednost iz kontingence. Nujni razum je pač nujni razum: čista vednost iz čistega pogoja vednosti. In tukaj nastaja problem: ali je akt razuma sposoben preseči sebe in doseči vpogled v vsebino eksistence nujnega razuma? Odgovor je trivialen! Ne! Presežek razuma ni mogoč. Vpogled razuma v vsebino nujnega razuma je potem zaprt. V tem je logika aksiomatike: trivialno je obenem po poti dokazovanja nedosegljivo. Toda po drugi plati je razum več kot si mislimo. Sposoben je dokaza, ki to vse potrjuje. V to nas prepriča Gödlov izrek nepopolnosti: logika je ali protislovna ali nepopolna. Tukaj ni presenečenja! To je posledica odsotnosti nujne vednosti o vednosti iz eksistence nujnega bitja. Ta pa je v področju nujne logike, ki implicira in prekaša kontingentno logiko. Razum potem nujnost eksistence Boga lahko doseže prav skozi vednost o nujnosti eksistence kontingentne logike. Zakaj je temu tako?
Prvi akt razuma iz nujnega razuma je imel dve izbiri iz popolne svobode: (i) ustvariti lastno misel, ki vsebuje pogoj vednosti o sebi samem; ali (ii) ustvariti lastno misel, ki se ujema z mislijo iz nujnega razuma o prvem aktu razuma. Prva izbira bi lahko bila ideal rojstva novega bitja iz nujnega bitja. Druga izbira je tragična napaka razuma. Posledica je rojstvo kontingentnega bitja brez pogoja vednosti iz nujnega bitja. Zakaj? Prvi akt razuma iz druge izbire ni misel o sebi, je pa že obstoječa misel nujnega razuma o prvem aktu kontingentnega razuma. In ta misel, kot odvečna, izključi sebe iz lastnega miselnega procesa, brez posega povzročitelja. To pa je padec angela, ki ima za izid rojstvo človeka, brez pogoja vednosti v kontingentnem razumu.
Izjavi "vem da Nekaj obstaja" in "ne vem ničesar o vsebini tega Nekaj" sta nevšečnost iz tragedije razuma. Svet čustev, v katerem s sredstvi logike prav nič ni dokazljivo, povzame to nevšečnost s preprosto izjavo: "jaz verjamem". Toda: zveza teh izjav je očitno globinski pojav iz same narave kontingentnega bitja. In bil sem trdno prepričan: odgovor na vprašanje "zakaj verjamem?" sodi v "terro incognito" brez kritja. Sem pa osupnil, ko mi je pater Jože Krašovec posredoval razlago: "... v svojem bitju povezujemo materialni in duhovni svet, NAGONSKO pa težimo k duhovnemu." Čudovito! Kot "objekt" poklica sem bil zasidran "na drugem bregu". In tamle sem vedno znova slišal iz ust fizikov: materija je zanesljiva realnost, razum pa nezanesljivo orodje iz paradoksa, ki kraljuje iz nezdružljivega razmerja med čustvi in fiziko. Zdaj pa sem naenkrat spoznal, zakaj sem trmasto in nezavedno zavračal ugodje bivanja "na drugem bregu". Dejansko sem se NAGONSKO upiral tej sodbi, čeprav sem kot "subjekt" poklica že naravnost VIDEL, da kompleks relacij oddaja sliko, ki stoji prav narobe: materija je nezanesljiva realnost, ki plava v Russellovem paradoksu, razum pa zanesljiv vodnik, ki brez pogoja vednosti v kontingentni vednosti pelje kontingentno bitje nezgrešljivo do darila vednosti o eksistenci NUJNE vednosti. Torej: ne zanesem se na ontološki dokaz eksistence Boga. Toda: zanesem se na epistemološki dokaz NUJNOSTI eksistence Boga. Saj vidim: če temu ne bi bilo tako, potem ne bi vedel nič. Jaz pa nekaj vem. Vsaj to, da sem.
Iz vsega sledi: sem tog in trmast laik, ki kompleks dogajanj v misteriju razuma poskuša dojeti kot nujno posledico dogajanj iz misterija Razodetja. Za skepso zadosti! Kljub tem pa vztrajam: laik iz znanosti si (v prid veri) po poteh nujnosti (iz pravil kvantne logike) lahko ustvari "sliko", ki ni več karikatura slike nedojemljivega. Skratka: jaz verjamem v tisto, kar nam po sprehodu od atoma do vesolja ostane iz nujnosti nedotakljivo! Torej: v nedojemljivo!
Ali je to skregano samo s seboj? Ugovor je dokaj prepričljiv: eksistenca "nedojemljivega" je zunaj razuma vprašljiva! In zares! Misel "neskončnost", na primer, ne najde bitja tega pojma v realnem. Ujeti smo v zanko, ki se znova zapira. Razum je izvir vednosti, pogoj razuma pa se nahaja v izviru vednosti o vednosti razuma, ki ostaja nedostopen. Odtod "verjamemo" matematiki in fiziki po poti upanja: "neskončnost" je "kritje razuma" za nedosegljivost transcendence. Ta pa očitno obstaja. Torej: akt "vere" je že poplačan. Kaj si o tem "mislim"? Zares "verjamem": znanost se po sili logike mora znebiti "neskončnosti". Ne vem, seveda, ali je to dosegljivo v coni kontingence. Vem le kar "čutim": izginotije "neskončnosti" bi lahko sovpadalo z izginotjem koordinatnih sistemov po posplošitvi Einsteinovega načela kovariance fizikalnih zakonov iz splošne relativnostne teorije. Ali se zavedamo, kaj se nam ponuja? Po poti upanja smo dosegli misel o idealu fizike: sliko realnosti brez prostor-časa! Torej: tisto "nedojemljivo", potem ko sem "mislil", "verjel" ali "čutil", zares je nedojemljivo. In, ultima ratio, vem da ni skregano samo s seboj.
Spomnimo se še Gaussa in vojne, ki jo je imel kot velikan matematike, s poreklom števil v razumu. Ali je razum tvorec pojma "število"? Na to si vprašanje Gauss ni upal odgovoriti. Je pa verjel: če je razum avtor števila, potem pojem "prostor" prekaša razum. V to težavo se je zapletel Einstein. On je prvi dojel, da razum ni oviran z mislijo, ki mu dokončno formulacijo fizike lahko zagotovi brez pojma "prostor". Gauss bi potem verjetno sklepal: razum ni avtor števila! Zakaj? Narava števil, ki si zlahka privošči umik iz premice realnih števil, transcendira razum. Misterij števila zavrne definicijo števila. Povsem jasno ni nikakor jasno. Zakaj? Izvedeti moramo pri avtorju števila! On ve zakaj je število pojem iz nedosanjanih sanj kontingence. Je pač uporabno darilo razumu iz cone nujnosti, ne pa rešitev zapletene zagate iz omejene kontingence. Neizogibna ugotovitev razuma (iz nujnega razuma) tako zopet potrdi: vse poti peljejo v Rim. Bog preprosto je in ostaja zadnja postaja razuma.
Opomba. Pater Josip Antolović je bil razglašen od ameriškega biografskega inštituta za osebo leta 1996 v svetu.
Domača stran – Hauptseite