O teološki napetosti med vero in logiko v svobodi kontingence
1. Pomota logike v razumevanju pojma "Bog"
Introspekcija vernika zlahka razkrije tragiko bivanja v kontingenci. In brez težav iz pojma nujnosti potrdi neizpobitni obstoj drame: življenje poteka brez razumevanja trpljenja v odsotnosti pojmov "resnica" in "pravica". O vsem tem vemo brez vednosti o tej vednosti. Saj vse kar vemo, vemo brez pogoja vednosti: um razume vedno "nekaj drugega", lastne moči "razumem sebe samega" pa nima. Eksaktna informacija o tem prihaja iz področja aksiomatike v matematiki: boj za popolnost matematike se je končal klavrno. Boj za vero je tako, po drugi poti, iz prepričanja v digniteto svetosti življenja, sprt sam s seboj. Zakaj? Saj se na samemu dnu celote epistemološkega dojemanja nahaja Russellov paradoks in prepreči definicijo "resnice". Temeljna ovira za vero je tako agnosticizem, ne več ateizem, ki je zgubljen iz lastne omejitve resničnosti. Kvantna teorija je morilec ateizma iz čiste nepozornosti svetovnega nazora, ki za resničnost sprejme izključno "vidim, slišim, dotikam se". Ne vidi pa um duha, ki zunanjo resničnost razume naravnost po poti ontološke zveze med mentalnostjo in materialnostjo fizikalnih objektov. "Miza v sobi" (=nekaj fizikalnega) in "miza v umu" (=nekaj mentalnega) nista mogoči brez "mize v razumu" (=nekaj ontološkega). Most med tistim "zunaj", ki eksistira kot svet fizike, in tistim "znotraj", ki razume svet fizike, je nujen. In prav ta most se vtika v problem rojstva vesolja. Ontološko bistvo "miza" je za svet fizike ta nujna zveza, ki razloži v umu, odkod prihaja materija vesolja. In omogoči razumevanje te materije znotraj uma. Odsotnost enačaja med ontološko in mentalno realnostjo pa je tragika naše realnosti brez enačaja za pojem "resnica". Splošnega zavedanja o tem dejstvu v svetu znanosti še ni. Čeprav je pot temu zavedanju odprta.Osrednji problem teorije spoznanja se rojeva iz celote težav in izsili prestavitev premišljevanja na raven vprašanja, ki presega um, v kateremu je zastavljeno: kaj je pravzaprav eksistenca nujne logike za nenujno rojstvo vesolja? Ta cilj je vsekakor nedosegljiv, saj gre za nepredstavljivo resničnost. Toda! V tej nepredstavljivosti je skrit predstavljivi pogoj rojstva vesolja iz resničnosti pred rojstvom vesolja! Saj je le v njej možen pogoj vednosti. Saj je izvir življenja tam, ne v vesolju, ki tudi išče odgovor: od kod prihajam? Saj je izvir vsega z gotovostjo v "nečem", ne pa v "niču", ki ne obstaja! Rešitev problema "paradoks" tako obstaja nujno v nekem tamkajšnjem "nekaj", ne pa v nekem tukajšnjem "nekaj". Oder kontingence ni pripravljen odgovarjati na vsa vprašanja, ki so breme vsakem miselnem bitju. Oder nujnosti pa ne ignorira zahteve miselnega bitja. Zakaj je tako? Ali je usoda človeka neko prekletstvo? Nekaj je očitno: brez razširitve obzorja ni izhoda iz nevednosti! Saj vednost o vesolju ne reši problema "od kod prihajamo?" Ali je življenje prišlo iz vesolja? Gre za neumno vprašanje! Saj bi bilo prvo vprašanje, ki bi ga zastavili vesoljci na obisku pri nas, prav tisto vprašanje, ki bi ga mi zastavili vesoljcem: od kod smo? Tukaj je nekaj tipičnega za psihologijo človeka! Nekaj nerešljivega na enem mestu, prenese se na drugo mesto, pričakovanje pa se ne obnese: nerešljivost ostane. Ne! Vesolje ni oder skrivnosti! Uganka je v ozadju vesolja! In ni mogoče, da v tisti nepredstavljivi resničnosti miselnih bitij ni rešitve, ki jo pogrešamo. Tam je vzrok vsega, tukaj pa so le posledice vsega:
- človek je le groba posledica neke napake (=izvirni greh) pračloveka (=prisotnost drugega v nujnem bitju).
Splošno stanje znanosti oddaja pesimistično sliko perspektive dojemanja v kontingenci. Iz dejstva: število ovir narašča v poteku poglabljanja v strukturo realnosti. Po drugi plati je ovira sam človek.
Neusmiljenost svetovnih mogočnežev iz gospodarskega in političnega življenja pa je problem zase. Ni zadostne skrbi za usodo človeštva: kontroli prav vsega ni tuja nemorala, hinavščina, boj za oblast, korupcija, ... in vse skupaj se potem pelje naprej v znamenju štirih konjenikov apokalipse: vojna, osvajanje, lakota in smrt.
Glas Cerkve z oltarja je nemočen in pogosto izzveni neprepričljivo:
- imamo Odrešenika in rešitev je izključno v vrnitvi k Jezusu!
Vse prav! Toda! Napačno smo vzgojeni in napačno si predstavljamo izjavo, ki je imamo za resnično: Jezus je Bog in Bog je vsemogoč! Potem pa se sprašujemo: zakaj Odrešenik prenese obstoj zla? Saj bi se zlahka iz lastne vsemogočnosti vsemu zoperstavil! In prav tega ne počne! Zakaj? Ali iz tega sledi, da je Bog mogoče neusmiljen? Vprašanje je globoko in dovoli začetno misel upanja:
- ali je Bog potem prestavil problem "človek" v kompetenco znanosti?
Na tej točki takoj prihaja novo razočaranje: prav gotovo ne! Saj znova in zlahka ugotovimo: v znanosti je vse sprto samo s seboj
- znanost nima moči zapiranja same vase.
Matematika, dokazano, ni popolna, fiziki pa se ne obeta izhod iz ugotovitve: na dnu narave kraljuje nekavzalnost v konfliktu z naravo fizike. In prav iz tega izhaja Russellov paradoks s posledico:
- smo, če nismo, in nismo, če smo!
Dejstvo tega, če Bog obstaja, obstaja pa nujno (=le v njem je pogoj vednosti, brez možnosti obstoja v kontingenci), je naravnost v zvezi prav s tem problemom:
- kako se znebiti paradoksa?
Odgovor je sila zapleten, opisno pa preprost: potrebujemo novo (=staro) enovrednostno logiko iz eksistence Nujnega bitja v popolni nesvobodi Boga (=v "dobrem kot normalnem" ni možnosti za "zlo v nujnem")
- vse je "ne pravilno in ne nepravilno", temveč "nujno" -
ne pa dvovrednostno logiko Aristotela
- vse je "pravilno" ali "nepravilno" -
v popolni svobodi kontingence. In šele zdaj se nam v umu lahko posveti: "problem"
- ali je Bog usmiljen ali neusmiljen? -
se nahaja v dejstvu
- vprašanje je nesmiselno zaradi nujne nesvobode bitja "Bog" in vsemogočnosti nujne logike po plati enosti triplastne resničnosti (=mentalnost, ontološko bistvo, materialnost)!
Iz tega pa izhaja teza
- Bog je od vekomaj delil nesvobodo bivanja v brezčasnosti nujnosti z bitjem "pračlovek", ki je imelo popolno vednost brez pogoja vednosti -
za novo tezo
- zlo s posledico kontingentnega stanja "vesolje" v poteku procesa "nastajanje materije" (=po konverziji ontoloških korelatov) je povzročil v nujnosti prisoten pračlovek (=po pridobitvi statusa "svoboda"), nikakor pa Bog.
Vse bi lahko bilo povsem idealno iz poštene ponudbe Boga pračloveku v nujnosti
- Bog podari lastno popolno vednost v nesvobodi (=s pogojem vednosti) za popolno vednost pračloveka v svobodi (=brez pogoja vednosti).
Izid ponudbe je znan:
- pračlovek je poskusil priti tudi do pogoja vednosti, napako (=izvirni greh) pa mora poplačati sedanji človek -
po pravilih nujne eksistence
- prevzem pogoja vednosti, iz enačaja mentalnega uma in ontološkega razuma za nedosegljivo definicijo resnice zunaj Boga, imel pa bi za posledico izginotje tega enačaja znotraj Boga -
to pa je nemogoča zahteva s posledico
- njen obstoj je umor Boga -
v stežka predstavljivi situaciji
- nekdanji človek, kot "novi bog", bi bil sprt v lastni svobodi z lastno vsemogočnostjo iz lastne nesvobode -
ali
- "novi bog" bi bil pošast.
Ali se potem novem človeku Bog zdi neusmiljen iz perspektive poskusa "umor Boga" starega človeka? Ne! Bog, ne iz nesvobode, ne iz božanske morale, se ne maščuje. Tega v naravi eksistence, ki upravlja z življenjem, vsekakor ni. Vse je povzročil stari človek iz narave bitja "človek", novi človek, pa čeprav že stigmatiziran, tega ne razume, tudi ne sprejme. In to je povsem razumljivo: človek je prestal trnovo pot od degradacije človeka do sedanjega stanja, ki ga zaznamuje "bivanje kot uganka" iz nerazumevanja pojma "greh". Saj že vemo: ko prvič slišimo, da smo grešni, ne da bi vedeli kako smo grešili, vse doživljamo kot čisto neumnost:
- očitno gre pri tem za težko pomoto v sklepanju novega človeka.
Slovenski pisatelj Alojz Rebula ponuja lep primer za razlago. Kot zapriseženi katoličan je povsem odprt in javno v TV-oddaji, ki predstavi občinstvu njegovo osebnost, jasno predstavi težavo lastnega dojemanja in poudari: "tega ne razumem!". Jaz pa bi, kot mravlja iz povsem drugega področja dejavnosti človeka, bil zelo vesel drugega izida: naj veliki pisatelj vendarle ne skrbi za ta problem. Ima ga prav gotovo vsak kristijan. Iz dvoma, ki sodi v "silo prepričanja". Gre najbrž za polomijo logike. Človek je seveda razpet med čustvi in logiko. Jasno! Če logika odpove, kraljujejo čustva. Pri tem imajo čustva moč "sklepanja" brez argumentov logike. In človek plava v morju "vednosti" brez možnosti stika z morjem vednosti. Tako se prav lahko rojeva skrivnostni ideal politike: "vednost" iz nevednosti. In vse je mogoče: gospodar je tisti, ki to doseže. Prav tukaj je potem rojstvo osnovnega problema človeštva: človek kot solitarius je zlahka žrtev manipulacij sistema. Mogoči izdelek tega projekta je potem lahko čudež "kolektivna zavest" v psihi. Brez upanja v moč svobode iz znane diagnoze splošnega stanja duha: svoboda je darilo iz čiste nesvobode.
Streznitev pa prinaša nekaj širšega: odpira se prostor spoznanja o poreklu čustev. Občutek "sram" je iz tega primera lahko naravnost posledica nezavednega odkritja: obsodil sem tistega, ki ni obsodil mene. Občutek "strah" izvira dokaj mogoče iz nezavednega razkritja lastne identitete v povsem zavednem nagibu: pobeg od oči, ki nezgrešljivo ugibajo kar si mislim. Če verjamemo v Boga ali ne, "strah od Boga" je neizpodbitna realnost in vsepovsod prisotni fenomen: kjerkoli diha bitje "človek". Je pač imanenten podtalni strukturi duševnega bivanja v kontingenci. Znan mi je dogodek iz Druge svetovne vojne v Dalmaciji. Okupator je ujel eno skupino partizanov. Med njimi je bil mladenič vzgojen kot ateist. Trenutek pred ustrelitvijo skupine, se je mladenič povlekel vase in se na skrivaj križal (=prav gotovo ga je bilo sram takega početja). Italijanski poveljnik je to opazil in življenje mladeniča je bilo rešeno. Vsi drugi so bili brez milosti ubiti.
Take realnosti si prav stežka razvozlamo. Kako razumeti obstoj vere v duši "dirigenta" tragičnega dogodka in logike v njegovemu umu? Gre očitno za posledico neke nekonzistence iz razkola teh realitet v njegovemu bitju. In prav gotovo je razlaga v obstoju take zveze. Zasidrana je pač v globini bitja "človek" in obratuje, ne da bi se tega zavedali, kot Jungov arhetip "vem ne vedoč od kod". Razmerje med logiko in vero je očitno ključnega pomena za razumevanje tragičnih okoliščin v kontingenci. Informacija, ki iz globin našega bitja prihaja v zavest, lahko povzroči nekavzalno ali "pametno" reakcijo. Ali gre pri tem za misterij? Na sebi očitno ne. Prihaja pač kot realiteta resničnosti, ki ima za "logiko" gonilno moč nekavzalnega dogodka "sinhronost" iz "vere" v ugodni izid dogodka (=lahko ozdravitev bolnika, lahko rešitev znanstvenega problema, lahko pomoč v katerikoli domeni človeške aktivnosti). Čista vera lahko pripelje posameznika do statusa "svetnik" v boju Cerkve za resnico vere. Moč vere ima za izvir božansko dejavnost iz področja nujne resničnosti. Tukaj ne gre za mistiko. Prav narobe! V ozadju Jungovih tez je bila avtoriteta Nobelovega nagrajenca za fiziko: to je bil Wolfgang Pauli. In umsko moč je črpal iz prepričanja o možnem dokazu nujne zveze med vero in logiko. Ali je ta cilj dosegljiv? Če da, potem milost za partizana, ki se je križal, ne reši italijanskega poveljnika.
2. Pomota logike v razumevanju dobrega in zla
Potek fizikalnega dogodka je viden in sodi v področje izkušenj. Je pač realen. Po drugi plati: potek miselnega dogodka ni viden, čista neumnost pa bi bila trditev, da ne sodi v področje izkušenj. Saj pišem in vem: je realen. Pa tudi vem: ne sodi v fiziko, ki je obveljala do danes. Ali bo tako jutri? In že vem: ne bo! Saj je v področju kvantne realnosti že dosežena osupljiva vednost: izid fizikalnega eksperimenta je naravnost odvisen od tega kako si o njem mislimo. Torej! Miselnost je že vpletena v razlago resničnosti. In prav nič več ni kot smo si kot "vsevedoči" mislili. Misel je že zrušila misel. In potrebuje čas za zavedanje o tem. V ozadju je nepredstavljiva zapletenost v čistem paradoksu: ustvari jo božanska preprostost iz elegance nujnosti. Ta pa je nedosegljiva iz resničnosti pogoja vednosti v nujnem bitju. Nič tragičnega: odsotnost vednosti ustvari lepoto hrepenenja. Na usodo neuspeha potem zlahka pozabimo. Ostane le spomin na neuspešno matematiko in slepo fiziko: lepo je bilo bivati v kraljestvu pametnih iluzij. Zelo mi je žal: izzveni tako nepedagoško. Pomoči pa ni od nikoder! Saj ni nič drugega kot paradoks. In tako ostane. Do zadnjega diha na poti domov v nujnost! V še eni potrditvi iz transcendentne enosti "duše in uma" v nujnosti: občutek "sreča" je v kontingenci dvomljiv in nekaj skrajno problematičnega! Saj človek že ureja pokopališče za človeštvo. Ali je ta ocena nekaj pesimističnega? Pretirano? Ne! Povsem vidno!Saj zlo zmaguje z lahkoto in v posmeh vsem, ki so ga sposobni "zavohati". Kulturi se v objemu subkulture ne obeta nič dobrega. Divjaštvo se razrašča kot posledica zgrešene vzgoje. Spoštovanja starejše populacije je vse manj. Znanost se ne financira za razcvet kulture, na svetovni ravni pa je odvisna od "razcveta" oborožitve. Pogoji za novo Sodomo in Gomoro so že ustvarjeni. Kmalu pa ne bo "uradno" več ovir za amoralna dejanja. Perspektiva človeka postaja počasi novi človek, natančno nečlovek. Napetost med vero in logiko tudi počasi izginja. Kot povsem odvečen problem. Jasno! Saj zlo ne potrebuje niti enega niti drugega! Ali zavedanje o pomenu tega sploh obstaja? Ali se človek zaveda nevarnosti takega ravnanja? Saj gre dobesedno za problem "ohranitev življenja". Zakaj?
Lemaitrova teza o rojstvu vesolja (="vsepovsod" iz ene točke) sovpada s tezo o rojstvu vesolja kot posledice "izvirnega greha" (=pridobitev pogoja vednosti) v svetu nujnosti. Nastaja vprašanje: če je pračlovek v svetu nujnosti povzročil nastanek človeka v nam dobro znanem peklu "kontingenca", ali je potem ta novi človek tudi sposoben, ne da bi se zavedal lastnih dejanj, povzročiti še hujši pekel v veliko hujši kontingenci in sprožiti potek dogodkov tukaj prav po zakonih nujnosti? To je povsem mogoče iz neizčrpnega obsega kombinacij za možnost "kontingenca" v nujnosti, naravnost pa se vtika v perspektivo zla v zdaj veliko "milejši" obliki kontingence! Kdo bo potem zmagovalec? Ali Bog, ki vse spremlja iz lastne nesvobode, ali pa človek, ki ukrepa svobodno v svobodi? Prej ali slej se človek, sam po sebi, mora srečati s situacijo, v kateri je šah-mat položaj za status življenja:
- zlo se ne splača v svobodi kontingence.
Ta sklep prihaja iz nujnosti:
- zlo kot "nujno nenormalno" ne obstaja v nesvobodi nujnosti!
Torej:
- dobro ni negacija zla, saj "dobro" kot "normalno" ne potrebuje sodbe o sebi.
Tehtanje "dobro ali zlo?" je tako tragedija kontingence po "zaslugi" svobode:
- status "dobro" je laž iz nemožnosti negacije neobstoječega "zla" v nujnosti.
Tako je vse preprosto. Le da razum (=hardware uma) tega "ne vidi" iz zrušene zveze z umom (=software uma, ki vse lahko vidi). In potem, po tej poti, iz nemogočega dobimo mogoče (=ne resnico, ampak informacijo o resnici). In tega se zavedamo. Ni razloga za obup: eksistenca ne more neeksistirati! Ideja "človek" iz Boga je neuničljiva enako kot Bog v sebi. Zakaj bi se bali vsega kar je še za prestati? Bog je že vse prestal. Iz nesvobode! Zakaj to ne bi človek v svobodi? Tema noči ima hibo: je tema. In nobena groza iz te teme ni nepremagljiva! Premišljevanje o tem je križev pot uma iz meglene predstave za "vero"
- vera je čut za stanje uma "nekaj kot resnično sprejeti" brez oporne točke v logiki -
v kateri je napaka zaradi prisotnosti nedosegljivo "resničnega" v naši realnosti "kontingenca". Torej, pravilna bi tukaj bila zamenjava
- "nekaj kot logično sprejeti" namesto "nekaj kot resnično sprejeti" -
za novo napetost v očitnem paradoksu
- kako razumeti "nekaj kot logično sprejeti" brez oporne točke v logiki?
Tukaj gre očitno za obstoj podlage za nagonski upor, ki iz sprtosti z logiko pripelje do notranjega nagiba "moč prepričanja", ki se vedno zlahka zoperstavi logiki. Toda! Vsemu temu je na poti "ovira nedokazljivosti logike iz čustev". Nastaja problem
- v čem je smisel obstoja take ovire?
V njem nas čaka presenečenje iz duha nujnosti:
- čez to oviro ni poti za nobeno silo zla!
Saj ontološkega bitja za misel "zlo" ni. Pri tem je očitno: zlo je izdelek uma brez ontološkega kritja. In, če podlage ni, potem je taka misel zgrešena. Iz tega razloga poudarim
- misel "zlo" je zgrešena: ni ontološkega bitja za "nič" (=zlo).
Toda! Misel, da je taka misel zgrešena, ni zgrešena. In to nikakor ni več nič. Zdaj gre za neizogibno nujno "nekaj". In znova sklepam: smisel obstoja ovire "nedokazljivost logike iz čustev" zdaj izvira prav iz večplastnosti miselnega procesa: obstaja pot za trditev
- "nedokazljivost logike iz čustev" je posledica odsotnosti ontološkega bitja -
obstaja pa hkrati tudi druga pot za trditev
- ovira "nedokazljivost logike iz čustev" pa ima ontološko podlago za skrito dokazljivost logike iz čustev.
Ponazoritev tega začenjam iz ugotovitve
- misel (=z ontološkim bitjem) ni sodba o nekem razmerju med "dobrim" in "zlim"!
Vse tako izhaja iz problema v ozadju vsega:
- pojem "nekaj" je nedosegljiv iz nemožnosti negacije pojma "nič".
Toda! Tukaj gre naprej za usodo sklepanja v kontingenci. V nujnosti pa se vse obrne na glavo. Saj "nič" po definiciji ne obstaja. In pojem nečesa, kar ne obstaja, seveda ne obstaja. Pojem "dobro" je potem torej nemogoč iz nemožnosti pojma "zlo" (=nič). Toda, v luči ideje
- primarna misel "zlo" (=brez ontološkega kritja) je lahko objekt sekundarne misli o misli "zlo" (=z ontološkim kritjem) -
nastaja možnost graditve pojma "nekaj" iz negacije obstoječega pojma v ontološko obstoječi misli "nič" sekundarne misli za ontološko neobstoječi "nič" v primarni misli. Torej, ne več po poti nemogoče negacije misli brez ontološkega kritja. In prav ta "nekaj" se mora poplačati, nikakor pa razumeti kot kazen, ki prihaja od Boga:
- misel "nič" (=brez ontološkega kritja) je ontološko "nič" v primarni misli (="zlo" brez ontološkega kritja) -
in
- misel "nič" (=z ontološkim kritjem) o misli "nič" je ontološko "nekaj" v sekundarni misli (=sodba o "zlu").
Gre za samomor po pravilih nujnega sklepanja
- "nekaj" brez ontološkega kritja za "zlo" je iz sebe samega obsojeno na izginotje.
Vse pa je podrejeno nujni logiki
- ne pravilno in ne nepravilno (=v svobodi), temveč nujno (=v nesvobodi) -
s posledico v kontingenci
- zlo je zlo prav naravnost iz nujnega izida: umor človeka je samomor morilca (=brisanje iz eksistence)!
Iz tega razloga je maščevanje primitivni nesmisel trpečega bitja po umoru človeka: krog se zdaj zapira v stanju, ki ga logika ne prenese. In se zjasni zakaj upor logike nečemu logičnemu obstaja. Saj ni vseeno ali misel ima ali nima ontološke podlage. Smisel obstoja ovire "nedokazljivost logike iz čustev" je tako ponazorjena. Vse izvira iz dejstva:
- ovira "nedokazljivost logike iz čustev" ima ontološko podlago, "nedokazljivost logike iz čustev" pa je nima.
Že zadosti za tezo:
- logika in vera sta različnost iz enosti.
ali
- logika se odpira in utemeljitev vere se zapira -
v poteku vzporednega procesa: teološka napetost izginja iz stanja logike
- negacija nesmisla "umor človeka" je logično smisel obstoja "vere v vest čutečega bitja".
Ustvarjanje zavesti o nesmislu pobijanja med ljudmi je vsekakor prioritetna naloga humanistične znanosti. Pot do utemeljitve tega spoznanja pa pelje izključno po eni poti. Gre pač za spoznanje o nujnem pobegu uma iz napetosti med logiko in vero. Toda! Brez teološkega ozadja vseh težav se ne premaknemo očitno nikamor. Iz tega razloga sklepam
- logika je skriti pogoj vere, istočasno in enako kot je vera skriti pogoj logike -
iz enosti obeh v nujnem bitju. Lahko pa bi vse poenostavili
- misel "vera" nima ontološkega kritja in ni objekt logike -
ampak
- misel (=misel "vera" nima ontološkega kritja) ima ontološko kritje in je objekt logike.
Prav tako drži
- čut "vera" nima ontološkega kritja in ni objekt logike -
ampak
- čut (=čut "vera" nima ontološkega kritja) ima ontološko kritje in je objekt logike -
kar implicira tezo
- prisotnost vere v logiki je odvisna od skritosti realnosti "logika je odvisna od vere v um" -
v kateri je problem sholastikov
- po kakšni poti gre glagol "verjeti" (=kot nosilc misli) v graditev substantiva "vera"?
V kompetenci tega glagola je občutek "vera" (=substantiv): vera je polna ali prazna. In znova o vsem odloča ontološka podlaga. V prazni veri je ni. Kako potem glagol "verjeti" spozna vero, v ozadju katere eksistira ontološka podlaga? Preprosto:
- logika iz misli "čut vere o umu" implicira obstoj "vere v logiko uma".
Brez ontološke podlage vsega tega ne bi bilo. Ostane pa mi še preprosta naloga. Gre za jasen odgovor na temeljno vprašanje:
- kaj je pravzaprav bila ovira "nedokazljivost logike iz čustev", ki ima ontološko podlago?
Odgovor je očiten:
- gre za prvo posledico cepitve med mentalnostjo in bitnostjo po dogodku "izvirni greh": v njej (=oviri) je nova zveza skritega razmerja med "kdo smo" in "kaj smo".
V tej zvezi je struktura razmerja med človeško naravo (=zahteva po nemogočem) in božjo naravo (=milost za neumno dejanje bitja brez pogoja vednosti):
- človek je vendarle dobil ontološko podlago iz katere je načrtoval umor Boga.
Človek brez vere v "nekaj" je iz tega vidika kot lačen volk v puščavi. Saj je vedno "vera v nekaj" gonilna moč duha, ki nas pelje do vsega "novega". Moč vere je veliko več, kot si lahko mislimo. V njej je tudi skritost vsega, kar nas čaka. Je pač zasnova vseh sprememb, vključujoč splošne mutacije dojemanja zunanjosti. Odziv zunananjosti na posege vere iz naše notranjosti je tudi skrivnostno dejanje naše resničnosti. Tako nastaja neka rezultanta človeške dejavnosti, ki jo zlahka opredelimo kot "gibanje duha v času". "Volja" človeka "graditev nove realnosti" je produkt vere in odziva na vero. Po tej poti, ne da bi se zavedali tega, poteka proces "graditev prihodnosti". Futurizem je zadeva duha, ki je dojela moč predvidevanja sprememb. Tej dejavnosti ni za pripisati eksaktnost. Kajti, v zapletenosti graditve vseh "rezultant" duhovnega gibanja je vedno preveč elementov za zanesljivo prognozo. Kdaj bo prišlo do poenotenja religij, političnih sistemov, svetovne politike in gospodarstva, ... , kdaj in koliko uspešno se bo gradila zaščita obrambnih sistemov za zdravje človeka in narave, ni moč napovedati. Z gotovostjo pa lahko predvidevamo, da se bo nekaj storilo. Kajti nič pomeni katastrofo. In zmago moči za ohranitev eksistence je realno pričakovati. Kako pa bosta vera in volja obratovali ne vemo z gotovostjo. Posebej ne tistega najbolj problematičnega: ali bo pojem "nacija" izginil in pustil svobodo življenja pojmu "človek"? Ali bo ovira temu pojem "anarhizem"? Ne verjamem! Kajti, vse bo odvisno od moči pojma "človek"! Za uresničitev tega cilja ne bo nujen pojem "nadčlovek"! Samo "normalni" človek, ki se zaveda vsega, kar je, in v čemer je! Zgodovina je povozila "samoumevno" suženjstvo. Zgodovina "nacij" pa bo povožena iz preprostosti Jezusove miselnosti. Od divjaškega slavlja zmage gladijatorov v rimskem Koloseju, do civiliziranega slavlja zmage nemškega nogometa na Marakani, je velikansko bistven korak človeštva. Čeprav bosta nekoč oba dogodka v posmeh človeštvu kot enačaj. Finale svetovnega prvenstva v nogometu čez pol stoletja bo mogoče dogodek "Microsoft" – "Coca Cola"? Kaj se bo takrat dogajalo z našimi čustvi? Ni moč vedeti. Uganka! Ali bo šlo za čut "denar" ali nekaj več?
3. Osebno o vsem kar sem si mislil
Vse mi potrjujejo sanje v nezavesti: od kod nam prihaja čudež iz glasbe "neresničnosti", ki potrjuje ali veselje (=uspeh premišljevanja) ali žalost (=neuspeh premišljevanja)? Saj to je znano vsakemu mislečem bitju: "ali ga imam ali ne"! Odkod? Očitno: "informator" je iz ozadja! Kaj vem o njem? Prav nič, razen "malenkosti": z gotovostjo vem o prisotnosti smisla, ki "zna" vplivati name odločajoče. Tega ne morem zavreči. Ko sem kot mladenič bil gojenec jezuitov v Dubrovniku, sem prišel tja kot čisti materialist. Iz navdušenja nad fiziko. In kratkomalo, jezuiti so na oder mojega življenja pripeljali "problem": Friedrich Engels. Dobil sem nalogo branja Engelsove "Dialektike narave", potem pa še več: zagovarjanje njegovih tez. Bil sem presenečen in znova navdušen nad poštenostjo postopka. Ponuja se mi svoboda izbire: marksistični ali katoliški svetovni nazor? Vse prav! Toda: prišlo je do napetosti iz nekega presenečanja v dogodku, ki ga nisem razumel. Engels mi je kot nekritičnemu zaljubljencu v fiziko bil popolnoma sprejemljiv. In zagovor je bil nepričakovano uspešen. Tezo o zvezi materije in gibanja sem postavil v razmerje z Newtonovo tezo o zvezi gibanja in sile. In na nivoju Demokritovih idej dobil "možnost" presojanja o eksistenci božji. Dobil sem primitiven model za sklepanje: idejo "atom" sem si predstavljal kot idejo "točka" prostora, v katerem se ne sme pozabiti na repulzivno silo Rugjera Boškovića. Možnost delitve materije "v neskončno" pa je bila vir dodatnih iluzij in tenzij. Vse je plavalo v prostoru skreganosti eksistence in neeksistence. Šele kasneje se mi je posvetilo, vse kar sem zgrešil. Iz čiste nevednosti in naivnega sklepanja so vse interpretacije peljale nekontrolirano "vsepovsod". Takrat pa se, po drugi plati prav gotovo, nisem zavedal, kam pelje strategija učiteljev. To sem razkril veliko kasneje. Načrt je bil povsem logičen in danes ga občudujem: sklicevanje na Engelsove teze naj bi bile lahek plen drugih idej. V igro je namreč stopil francoski biolog in filozof Pierre Lecomte du Nouy. In zares. Pri njem sem dobil teoretične izračune, ki so bili sprti z materialistično interpretacijo resničnosti. Slike neke povsem druge realnosti iz ozadja vsega "vidim, slišim, dotikam se" so se začele ustvarjati v meni. Kljub temu nisem sprejel vloge "izdajalca". Zmede ni bilo iz sile prepričanja. Saj sem izhod iz težav zagledal v kompromisu iz neke stežka predstavljive sinteze. Misel o opustitvi Engelsovih tez je bila še vedno nesprejemljiva. In začelo je tehtanje: Engels je živel kot sinonim za "zdravo upanje" v tedanjem idealu, zasidranem v moji zavesti: fizika bo vse razvozlala. Mladost je norost! Kajti, v letih študija fizike in jedrske tehnike je že vse bilo jasno: Engels izginja, jaz izgubljam! Toda! Kot upornik! In ni moč reči, da sem izdelek jezuitov! Vse povem iz resnice: moj boj je bil moj boj! Čeprav so zmagali jezuiti. Natanko kot so načrtovali. Poštenost mi še zahteva pritrditi: toliko vprašanj si brez jezuitov nikoli ne bi bil sposoben zastaviti! Zelo sem jim hvaležen! So trdo jedro tega, kar sem!In kdo pravzaprav sem? Sem bil nestalen in poln dvomov človek, ki je velikokrat v poteku življenja zgradil pulzirajočo sliko:
- ideja "Bog" je ples duha, ki niha med smislom in nesmislom.
Kako je potem sploh bilo mogoče, da se struktura te slike razblini, da izgine? Ne vem! Ni razlage. Avtor vsega kar pišem očitno nisem jaz. Kajti, močno čutim majhnost tega, kar naj bi bil. Po tej poti mi ostane edino domneva:
- sredi ontološkega in mentalnega "jaz" je "terra incognita", v kateri je skrit "res jaz", ki hrepeni po enosti z vsem, kar je opredeljeno kot "mi", v resnici "Bog".
Le v tej resničnosti je razlaga vprašanja iz napetosti v ozadju vsega: ali zares bivam ali pa je vse privid? Kaj je sploh smisel trenutnega dogodka "jaz pišem, mačkon pa me opazuje"? V kakšni zvezi sva mačkon (=nič ne reče) in jaz (=nič ne rečem)? Sva si potem isto?
Nesmisel takega vprašanja me pretrese. In pove: za vse je prav gotovo kriva logika Aristotela, trdo zasidrana v naši zavesti (= "ali – ali" je nevšečnost iz darila "svoboda"). Tako prav vse obratuje v "realnosti" brez možnosti urejanja nujno logičnih predstav. Izhod iz tega je izključno v kompetenci logike Boga v čisti in nepredstavljivi nesvobodi (= "niti – niti", temveč "nujno"). Stari dvom o tem "kdo sem?" ali "kaj sem?" se tako konča preprosto v sodbi od vekomaj "nujno sem!" brez vpogleda sedanjosti v ta revni in osamljeni "sem". Na tej točki sem spoznal rojstvo nelagodja "strah" kot posledico možnega stanja "nisem" iz osame začetnega stanja "sem". In ta osamljeni "sem" išče potem v paniki izvir stanja "strah". Izid pa je katastrofa iz realnosti: ontološkega bitja za "strah" ni. Pobeg iz stanja "nisem" potem ni več mogoč. Saj ga stanje realnosti podpira in še več: ga potrjuje! Nastaja stanje popolne zgubljenosti. In, ko se zazdi, da je prav vse zgubljeno, na samemu koncu drame se zagleda luč: nisem sam! Stanje "nisem" se zdaj zgublja: luč je Bog!
Zdaj pa grem k duhovnemu stanju "ateist". Njemu cepitev na "kdo sem?" in "kaj sem?" ni znana. Torej, njemu je "sem" zadosti. On sploh (=po definiciji) ne pozna nelagodja "strah". Iz tega izhaja: ateist je izjemno pogumen človek. Možnost pomisleka "nisem" je izključena: pogovor o problemu "strah" je izključen. Ateist nikoli ni zgubljen. Njemu je razplet drame "človek" vnaprej znan. Saj je vse pod kontrolo uma. Iz vsega tega zdaj izhaja: tem bitju bi celota svetovne literature lahko bila breme in nadlega. Saj nobenega presenečenja v zvezi z enigmo "človek" praktično ne sme in ne more biti. Vsa dogajanja v področju kvantne teorije on lahko doživlja kot vpliv temačnih sil v zvezi z manipulativno dejavnostjo "kontrole sveta" z bitjem "človek". Ateist pri tem sploh ne opazi, da je udeleženec v igri "nadčlovek". Je pač "norma nezgrešljivosti" in si polasti prerogative Boga. Največ ateistov se sploh ne zaveda vsebine pojma "ateizem". Veliko teistov pa se tudi ne zaveda lastnega ateizma. Najboljši primer je Hitler: on je kot "arbiter za vse" ukrepal praktično kot čisti (=nezgrešljivi) ateist. In veliko slabega je tako bilo naravnost posledica zločinskega nerazumevanja okoliščin, ki so pripeljale do zgodovinskih krivic in uničevanja narodov v znamenju boja za vero. Boj ateista je bil v tem primeru pravičen kot tragedija iz problema "identiteta in boj za njo". Teist pa bi pri vsem tem moral vedeti:
- Bog ne pozna teista in ateista, Bog pozna človeka in nečloveka.
In zanimivo! Agnostik o vsem tem prav nič ne ve. S tem se postavi na mesto, ki si ga zasluži! Je pač brez pomena. In "nič" novega. Ali ga potem lahko ignoriramo? Ne! Vse, kar obstaja, je "nekaj"! In se ne da ignorirati. Kajti, "nič" ne obstaja, "nekaj" pa je neuničljivo. Enako drži za življenje. Ne da se spraviti v "nič" ali v "nekaj", kar ne obstaja. Kako si potem predstavlja življenje nekdo, ki misli in trdi, da prihajamo iz "nečesa", kar ne obstaja? Ne! Življenje nima ne začetka, ne konca. Delec v kvantni realnosti je fizikalno "nekaj". In ko se delec anihilira, ne ostane od vsega, kar je bil, prav nič fizikalnega. Ali potem dogodek "anihilacija" ponazori obstoj "niča"? Ne! Ostanek je nefizikalno valovanje verjetnosti bivanja, v katerem je skrita drugačna (=ontološka) eksistenca "delca". Vrnitev abstrakne slike "delec" v svet fizike je potem odvisna prav od izračuna te verjetnosti. Ali se to bo zgodilo v naslednji minuti, ali pa v naslednjem stoletju, ni informacija, ki jo fizika ima na voljo. In prav funkcija valovanja omeji področje mogočega sklepanja o strukturi fizike. Heisenbergova meja naše vednosti ostane tako skrivnost vednosti o tej vednosti, ki je ni brez vednosti subjekta vednosti, o katerem se ateist ne zmeni. Enako velja za agnostika. Razlika pa je očitna in se vtika v problem "človek", ne v problem "fizika". Kajti, nastanek "niča" v procesu razumevanja bivanja "človek" je predstavljiv izključno iz obstoja, žal, mogočega dogodka "smisel nesmisla". Gre za že obdelani primer dogodka "umor".
Na tej točki je srečanje vseh treh: teista, ateista in agnostika. Saj vsak človek je sposoben umora, sebe ali drugega. S posledico: "smisel nesmisla" je črtanje eksistence. In prav vsi zlahka pozabijo:
- reakcija eksistence je vgrajena v ontološko bitje nujnega bitja.
Obramba je pač obramba. Pojma "milost" v temu ni. Saj ni nujen. Povsem zadosti za premislek! Teh pa jih je iz vsega napisanega veliko več. Saj vem: sem omejen in omejen ostanem. In se zavedam: "večni pogovor" o vsem ostane "večni pogovor"! Saj znova vem: zgodil se je v kontingenci in zelo je oddaljen od resničnosti "nujnost". V tej drugi resničnosti pa bi prav gotovo bil brezčasen: vse je znano, obenem pa iz čisto drugih razlogov vse zapleteno. Človeško hrepenenje po pogoju vednosti ostane za svet čustev uganka za zmeraj. Tudi v preprostosti sveta nujnosti: Bog kot
- ens habens in se rationem existentiae (=bitje, ki ima v sebi um eksistence) -
ostane nedosegljiv. S skritim pojmom "pravica". Te ekskluzivnosti se Bog ne sme odreči. Saj bi v nasprotnem pojem "sodnik sine qua non" zgubil smisel. Nam potem ostajajo le pobožne sanje o dosegljivosti vsega nedosegljivega v čustvu "misterij". Saj večni smisel nujne eksistence je prav v ugibanju o obstoju stanja:
- gre za resničnost, ki nas krepko presega in ustvarja lepoto transcendence!
Tako je vse zaprto v krogu brez izhoda, ki prepreči stik z resnico in pravico. Skrb o tem je zasidrana v naši notranjosti kot vera v logiko. In logika vere potem zapira problem v popolni vednosti brez pogoja vednosti:
- misel "resnica" in čut "pravica" sta izključno v kompetenci nujnega bitja (=Bog) z vsebino, katere le grobi približek živi v realiteti "kontingenca".
Kajti "svetost našega življenja" transcendira "naše življenje" iz sile "nujnega življenja" in insistira na neobstoju "naše vednosti" o bitju transcendence po poti intuitivnega spoznanja: quod licet Iovi, non licet bovi!
In prav tukaj je novi "misterij", ki potrjuje stopnjo soglasja med Jungom in Paulijem. V tem je bil enormni dosežek:
- stik med nepredstavljivostjo zveze med psihologijo in fiziko je mogoč!
Iz "norosti" dveh "posebnežev"! V ozadju vsega pa je kot spiritus movens novih idej bil še en "posebnež": Johannes Kepler! Citiram njegovo, za vse tukaj, bistveno misel. Kot eden od očetov sodobne astronomije, je napisal:
"Quia Natura quatenus anima universalis rationem habet totius, nec in partes quidem essentiales dividitur, ut testatur Plato" (= Ker narava v lastni posebnosti vsesplošne duše vsebuje enačbo celote, potem ni deljiva na dele bistvenih delov, kot trdi Platon).
Tukaj je bil problem prevajanja: če je lep, ni zvest; če pa je zvest, ni lep. Skratka: problem "žena"! Tega sem se naučil od srbskega prevajalca Dragoslava Andrića. Bil je literat, enciklopedist, velik šahist (=spiritus movens šahovskega srečanja med Sovjetsko Zvezo in Ostankom sveta, leta 1970. v Beogradu), poliglot, razgledani radovednež in v čast si štejem, da sem bil njegova poročna priča. Po tej poti sem, ne da bi hotel, zvedel za srbsko posebnost: funkcija "priča" je sinonim za kreganje. In skregala sva se! O tem naj bo molk! Saj ni več živ. In zelo mi je žal! Iz kesanja: mir življenja nima cene.
Hauptseite