O razmerju med duhovnostjo in naravo
1. Misel in eksistenca
Fizika je, kot naravoslovna veda, rojena iz spoznanja razuma po ponudbi iz zunanjega sveta. Veliko tega iz področja izkušenj nedvomno potrjuje: razumevanje fizike sledi iz natančnega opisovanja dogodkov in dosegljivih predvidevanj pojav v poteku obratovanja narave. Ali preprosto povedano: oba cilja sta prisotna iz vednosti o notranji moči zakonov fizike. Po vsem tem sledi veličastna in samoumevna zmaga razuma, ki je sposoben spreminjati naravne spremembe in črpati korist zase iz tega znanja. Skratka: človek je tako že zrastel kot močen gospodar narave. On upravlja z njo in jo potencialno ima pod kontrolo.To mi je kot mladeniču bilo že povsem jasno. Obenem pa je čas adolescence prinesel nevščečnost: opazil sem, da občasno ne ločim fikcije od realnosti. Ali se je nekaj zares zgodilo ali pa vse izhaja iz mojih sanj, je bil problem, ki je ustvarjal paniko iz vprašanja: ali sploh obstajam? Medtem sem opazil „obstoj rešitve“: občutek „bruhal bom“ spremlja fikcijo, odsotnost tega občutka pa stanje „vse je normalno“. In ta „algoritem“ je obratoval meni v prid. Stanje se je počasi normaliziralo. Do novega zapleta v sedanjem času! Bratranec Axel Gottwald mi je namreč zastavil „staro“ vprašanje „ali veš, da zares obstajaš?“ in me spomnil na „staro“ zmedo, toda tokrat zanesljivo z mogočo „novo“ razlago.
Razumevanje fizike se je v meni v času študija naenkrat sesulo. Tako dandanes ne najdem razlage, kako sem študij sploh zaključil. Saj sem bil v vojni proti svoji naravi: zastavljal sem vprašanja o vednosti sami na sebi. In šele po študiju sem se pobral. Predvsem zahvaljujoč vprašanju
- od kod so zakoni fizike? -
ali še bolj radikalno (=saj prav vse informacije o zunanjem svetu sprejmemo po poteh fizike)
- ali vemo, da sploh eksistiramo?
Odgovora na drugo vprašanje v naši vednosti ne najdemo. In kot pribito drži
- ne vemo, ali zares eksistiramo.
Obstaja pa upanje v nedvomno razkritje uganke iz čistega dejstva
- miselno bitje razume vprašanje -
kar naravnost pomeni, da
- izjava „mislimo“ implicira trditev „eksistiramo“.
Povsem jasno: izjava (=ne vemo) ne bi bila mogoča, če miselno bitje ne bi eksistiralo. Pri tem pa je problem:
- struktura zvez ni preprosta.
Saj se izjava
- prav nič o tem ne vemo -
nanaša na „vednost“, druga izjava
- vemo, da „prav nič o tem ne vemo“ -
sodi pa v vednost o „vednosti nevednosti“.
Neizogibni sklep
- nekaj eksistira v razumu z močjo vednosti „razumemo, da ne vemo“ -
je potem splošni pogoj vednosti ali nevednosti iz „vednosti o vednosti“.
Ta pa je naprej znotraj teze
- „vednost o nevednosti“ je nujni izdelek „vednosti o vednosti“ -
s težo dokaza
- razumu nedostopna „vednost o vednosti“ (=nujna vednost) dovoli eksistenco „vednosti“ (=v kontingenci) iz pogoja vednosti v tisti nam nedostopni vednosti -
za potrditev dokončne teze
- nosilec pogoja „vednost“ iz „vednosti o vednosti“ je v našem razumu eksistenca nujnega bitja zunaj našega razuma -
saj bi drugače celota vednosti v kontingenci bila odsotna. Pripomba, da bi tudi vednost o vednosti potrebovala v ozadju „novo vednost o sebi“ in na ta način celoto premišljevanja kompromitirala (= zaradi zahteve obstoja neskončnega zaporedja „vednosti o vednosti“), vsekakor gladko odpade iz razumevanja „vednosti o vednosti“ kot „nujne vednosti“. V tej vednosti se nahaja enačaj iz pogoja vednosti nujnega bitja
- mentalno razumevanje in ontološko dogajanje sta v sebi eno in isto -
in ne potrebuje več nikakšne „nove vednosti“ o sebi iz ozadja. Ali z drugimi besedami:
- nujno bitje je obenem tudi pogoj za zapiranje vednosti „v sami sebi“.
Po tej poti prihajamo tako na raven sklepanja, ki nam ponuja podlago za vpogled v prvo uganko „odkod izvirajo zakoni fizike?“
Tukaj je očitno šlo za misel, ki prihaja iz enega dvoma (=obstoj možnosti „vednost“), konča pa se v drugem dvomu:
- ali je človek potem zares žrtev utvare?
In prav zanimivo:
- odgovor „da“ izključi vsako možnost oporekanja -
in izhoda potem ni. Toda:
- odgovor „da“ vključi stališče znanosti -
iz notranje nujnosti o obstoju zunanje nujnosti
- razlaga obstaja in prav nujno obstaja!
Saj vemo: fizika nas popelje do informacije
- rojstvo vesolja se je zgodilo pred približno petnajstimi milijardami let -
ki išče odgovor na vprašanje „od kod?“ Odgovor „iz niča“ je nemogoč, saj „nič“ ne obstaja:
-vse je nekaj, nikoli nič! (=tukaj gre za misel Heideggerja).
Kaj naj bi potem to „nekaj“ sploh bilo? Poskus odgovora se konča v izsiljeni tezi:
- „nekaj“ je „nujna podlaga“ fizikalne eksistence kot „ontološka eksistenca“.
Ja! Tukaj gre za misel, s katero se izognemo nesmislu. Kvantna teorija to vzame zares. Saj obnašanje delca (=materija) spremlja miselno enost z obnašanjem valovanja delca (=nematerijalna verjetnost iz uma v razumu za prisotnost materije v prostor-času). Iz vsega pa sledi:
- ontološka eksistenca delca (=zunaj uma) je „link“ med miselno eksistenco „delec“ (=znotraj uma) in zunanjo (=fizikalno) eksistenco delca.
Tako je vse logično in preprosto! Obenem nedojemljivo in zapleteno!
2. Duh in znanost
Einsteinovo vprašanje nam vse ponazori:„Tisto, kar me resno zanima, je, ali je Bog (=nujno bitje) imel drugo možnost pri ustvarjanju sveta“
v smislu
„ali nujnost odpira svoboden prostor za izbiro uma iz stanja preprostosti logike?“
Vse kaže, da ne. Zakaj? Vsemogočnost nima moči tehtanja „tako ali drugače“ iz enovrednostne nujnosti v čisti nesvobodi logike Boga, ki krepko transcendira dvovrednostno logiko Aristotela v kontingenci. Vse to je začutil Einstein in, kot oponent Nielsu Bohru, poudaril
- „Bog ne kocka!“ -
Ni pa imel poguma zoperstaviti se Bohru z nujno tezo
- Aristotel ne zdrži več napetosti iz pogoja za ohranitev eksistence!
Kajti tukaj je obenem pogoj za razumevanje nastanka nujne zakonodaje za celoto nenujne fizike.
Ja!
Leopold Kronecker je bil zelo milosten do matematike, ko je rekel
- „Bog je ustvaril le naravna števila, vse drugo pa je izdelek človeka“.
Najbrž nam je že jasno:
- nujna logika ne potrebuje pojma „število“.
Saj ga krepko transcendira in nakaže resno eksistenco miselnega „stroja“, ki prekaša vsako možno idejo „matematika v kontingenci“. Pred nami je namreč nezmožnost odgovora: ali je ontološko bitje števila zunaj uma v razumu (=rekognicija) ali pa mentalni izdelek uma znotraj razuma (=kognicija). Ostane pa tudi skrivnost spoznanja: ali kvantna teorija nosi breme mentalne nezanesljivosti v razumu ali pa fizikalno nedoločenost zunaj razuma. Ne! Take cepitve svet nujnosti prav gotovo ne pozna. Oder dogajanj „kontingenca“ se rojeva prav na tej težavi razuma.
V strategiji epistemologije se tako poraja zanesljiva in čisto nova misel:
- neuspeh Hilbertovega programa (=poskus ponazoritve „popolnosti matematike“)-
in
- jedro uspeha v delu Gödla (=dokaz nemožnosti ponazoritve „popolnosti matematike“) in Russlla (=obstoj paradoksa na dnu logike) -
peljeta do spoznanja
- narava matematike (=ni zapiranja vase) in logike (=ni zapiranja vase) ne pozna meje v teoriji spoznanja.
Vse se premika proti izmikajoči se meji spoznanja. Kaj pa potem sploh ostane fiziki? Sanje o redukciji vseh interakcij na enotno polje so potencialno možne. Toda! Če se vse izteče po sreči, nastane vprašanje: zakaj gre pri tistem, kar smo dobili? Pred očmi fizikov so sedaj miselne funkcije nečesa, kar kot topološka vsebina teorije enotnega polja ostane uganka. Takrat je vse konstrukt razuma, ne več fizike. Le posledice so takrat v lasti fizike? Zares? Ne vemo! Nekaj pa vendarle vemo: če pride do „posvojitve“ razuma, fizika potem neha obstajati kot fizika. Ali se bomo takrat zavedali vprašanja: kaj je „narava postaje“, na kateri smo pristali?
Tukaj najdemo misel Johna Archibalda Wheelerja:
- „Če se celotna matematika da zreducirati na matematično logiko, potem pa še celotna fizika na matematiko, kaj nam sploh ostane razen prepričanja: miselna vsebina fizike se nahaja v matematični logiki“ -
in novo spoznanje
- celotna fizika je tudi obsojena na tavanje po megli, ki nikoli ne bo dovolila vpogleda v obstoj meje „popolna vednost fizike“.
Zakaj? Saj tam vednosti sploh ni! Kako? Da! Stežka bomo dojeli
- vednost nam je na sebi nekaj samoumevnega, nujnost kot dodatna „vednost o vednosti“ pa nikakor!
Zakaj? Problem izhaja iz vrednostnega sistema
- vednost je vedno izid miselnega procesa, nujnost pa je miselnost kot brezpogojna podlaga vednosti brez miselnega procesa.
Dosežek „popolna vednost“ na meji fizike je tako vsekakor (=po logiki našega sveta) skregan z notranjo strukturo kvantne realnosti. Takšen „uspeh“ bi pomenil uničenje Planckove konstante, ki je vgrajena v osnovno stanje kvantnega sistema z najnižjo možno lastno energijo. Ali, z drugimi besedami povedano, popolna vednost bi pripeljala do razkroja vesolja. Po drugi plati se rojevajo teološka vprašanja, ki so zunaj kompetence laika, kot sem jaz osebno. Vsekakor si nisem sposoben zamisliti obsega vednosti človeka z močjo vrnitve v pradomovino vsega človeštva.
Ali se nam to spoznanje posveti? Stežka bo šlo. Človek je pogosto „inteligentno“ bitje. Zlahka je že zavrnil zdavnaj povedano
- „vera pelje dokaj zanesljivo v mir, vednost pa dokaj redno v nemir!“
v natančnem opozorilu
- „vednost je potencialna nevarnost!“
iz biblične izjave
- ne jej jabolka z drevesa spoznanja!
Ne! Nismo sami! Nasveti iz preteklosti kar dežujejo!
Ali so zares nedolžni?
Osebno ne verjamem, da so nedolžni! Ne, ni mogoče, da pred nami ničesar ni bilo. Tukaj gre za nesmisel: kaj bi sploh bilo „nič“, če je že vse „nekaj“? Vprašanje „od kod prihajamo?“ je prav iz tega razloga zasidrano v našem razumu.
Saj samo „vednost o vednosti“ pozna „eksistenco brez meje“ kot dojemljivo. Kajti, le v brezčasju ontološke realnosti in v odsotnosti fizikalnega prostora, je taka ideja predstavljiva kot smiselna. Kaj pa sta „začetek“ in „konec“ po drugi plati v vednosti sami? Meji take eksistence sta predstavljivi, ne pa smiselni. Zadostno za gotovost: pobeg iz sveta fizike je smiseln. In nima več za zasnovo vere, temveč „vednost o vednosti“. Vera pa se tako le poplača. Kajti, v lepoti duhovne nujnosti postane odvečna.
3. Življenje in smrt
Obstoj vednosti (=nekaj) iz vednosti o vednosti (= nekaj drugega) ostane uganka, ki jo razreši očitno šele nesmisel dogodka „smrt“. Da! Einstein je ta dogodek izrazil materialistično, kot fizik, v besedilu fizike- smrt je optična utvara!
Jaz bi to rajši izrazil v besedilu mojega svetovnega nazora
- smrt je privid iz ontološke interpretacije razuma po ukazu iz vedno živega uma!
Sprejem nujnosti iz tega spoznanja je vsekakor tolažba za nedojemljivo trpljenje, ki neizogibno prihaja k nam iz bolečine bivanja v megli resničnosti brez pogoja vednosti.
„Dobro“ in „slabo“ tukaj se poplača tam. Kajti dobrega in slabega v svetu nujnosti ni. Tudi pojem „pravica“ (=naš ideal) je tamle nesmiseln. Čisto preprosto: vse je le normalno nujno. Kakor že mora biti. Vekomaj! Nekaj sem že rekel: nisem si sposoben predstavljati take realnosti. Sem pa vendarle sposoben nečesa drugega: sprožiti akt domišljije in popaziti na akt nujnosti.
Kaj nas torej pravzaprav čaka? Kot nujno: pričakuje nas predvsem akt sestavljanja vsega, kar je bilo žrtev cepitve. In prav iz tega razloga je vsaj nekaj minimalnega jasno:
- negacija vseh misli in negacija vseh čustev sta primarno pogoja „združitve“ -
v naravo „enota“ nujnosti (=nekaj novega in obenem starega) z izidom
- „mislim natanko kar čutim“ in „čutim natanko kar mislim“.
Na tej osnovi se začenja rojevanje novih (=starih) pojmov brez našega vpogleda. Kajti slika „enote“ se nujno poglobi: v njej sta izida poglobitve
- odprtost vseh misli za vsa čustva -
in
- odprtost vseh čustev za vse misli.
V taki realnosti si je težko predstavljati posplošitve kvantnih pojmov kot so načela korespondence, kompatibilnosti ... ob vprašanjih: kaj je pravzaprav ozadje spina, iz česa se ustvari bistvo interakcij, od kod so principi ohranitve, zakaj fizika izsili prav pri svetem pojmu „energija“ (=ob izginotju načela splošne kovariantnosti) pseudotenzor energije in se vse „po ideološko“ zatakne, potem pa izplava v megli igric s koordinatnimi sistemi?
Tak izid pa ne zdrži več naše predstavitve pojma „združitev“: kajti, narava „človek“ ne sprejme ponudbe „vse je potem eno in isto“ iz pojma „enota“. Problem se nahaja v ontološkem poteku dogajanj iz ozadja popolne vednosti. V tem je zasnova različnosti med vsemi bitji in temeljni kamen lastnosti „vsemogočnost“. Po takem poteku dogajanj si moč domišljije več ne opomore. Saj je konec vsega upor proti nujnosti v boju za pogoj vednosti: v čem je potem bila razlika med nujnim bitjem in pračlovekom (=ki je imel na voljo popolno vednost)? Odgovor je sila preprost: pračlovek je dobil prav vse, razen pogoja vednosti. Zakaj? Dokaj trivialno: bistvo nujnega bitja
- potek mentalnega razumevanja in potek ontološkega dogajanja sta zlita v nujnem bitju -
je ravno pogoj vednosti. In prav pri tem je pračlovek (=gre za ontološko bitje, ki je zasnova človeka po rojstvu vesolja) zgrešil! Iz lastne narave si je želel tudi to (=vsemogočnost), dobil pa je kontingenco:
- zgrešeni prevzem pogoja vednosti bi bil umor nujnega bitja.
In tako je pravzaprav pračlovek ustvaril pogoj za nastanek vesolja in lastno smrt v njem (=skupaj z njim). Iz tega razloga Bog nima prav ničesar s kaznijo pračloveka. Lastno usodo in trpljenje si je človek povzročil sam.
Torej:
- človek lahko spozna vse, lahko doseže vednost iz vednosti o vednosti, toda sama vednost o vednosti mu vedno ubeži.
Nastane vprašanje: zakaj? Tukaj je pravzaprav zadnje dejanje drame „življenje“. Smisel pobega je globok: nujna vednost pusti sled v kontingenci s posledico
- vse skrivnosti našega sveta se prej ali slej razkrijejo, odkritost pa zmaguje v okoliščinah, ki so redno skrite.
Laž je tako vedno tisto, kar je: laž!
Resnica pa je bolj zapletena: ime ji je potrpežljivost!
Pa še nekaj:
- dokončna vrnitev človeštva v svet nujnosti ima za pogoj razkroj različnosti.
Jasno:
- Gens una sumus!
4. Osebno o splošnem
Lepota nujnosti pa je prav v skrivnostno nedojemljivem dejanju duha. Poskus razlage se tako konča v razumevanju preprostega dejstva:- umetnost iz duše je, po človeško in po božje, nad znanostjo iz uma!
V tem je dokončno smisel bivanja v nesreči „kontingenca“. In povsem „logično“: poškodovani um nam stežka pomaga. Žrtev je žrtev. Sklicevanje na um vedno in znova sodi izključno v kompetenco večnega Don Kihota.
Toda! Opozorilo o resni nevarnosti „vednost“, ki prihaja iz kvantne teorije ni novica. Vse nam je že zdavnaj posredovano
- „Blagor ubogim na duhu“ -
obstaja pa redno kot izraz posmeha besedi Boga. Veliki misleci so v zgodovini človeštva pogosto premišljevali prav o tej „neumnosti“. Ali je rešitev problema „kontingenca“ prav v tem?
Cervantes je najbrž sklepal ingeniozno. Po vseh ovinkih in ovirah razuma, se grešni človek znajde na zadnji postaji upanja v rešitev. In zares, le tam zagleda nujni izhod:
- norost in nič več!
Saj je povsem jasno:
- norca Bog ne bo kaznoval!
Zelo zvito!
Ko sem nekoč zagovarjal to tezo, me je spreletelo vprašanje:
- ali to pomeni da so potem Džingis-Kan, Stalin in Hitler rešeni?
Odgovoril sem:
- Ne! Norec, ki je morilec, ni več norec, je pač morilec!
Ja! Vladarji, ki vojakom ukazujejo poboje, so morilci, ne vojaki. Ali ugovor vesti reši ta problem? Ne vem, kajti doseg popačenosti morale mi ni znan. Eno pa je gotovo: izjava
- umor je umik morilca iz eksistence! -
prihaja iz nebes
- ultima ratio regis coelorum est expulsio! -
kot ostra zahteva za spoštovanje svetosti življenja.
Nekaj o vsem vem iz osebnega življenja. Pred več kot četrt stoletja sem prišel na slovenski Kras v Sežano. In takrat sem doživel prvo srečanje s čudežem eksistence „nujnost“. Torej, prav tukaj, v čisti lepoti narave, sem začel boj za preživetje. Telo se mi je v hipu iz popolnoma neznanih razlogov začelo tresti, drhteti ... kot da bi vzrok dogajanj bila prihajajoča smrt, ki prihaja iz zime v Sibiriji, nikakor pa iz visokih poletnih temperatur Krasa. Spomin na infarkt je bil grozeč: deficit zraka. Pri pobegu iz krize je vsestransko in prav prisrčno pomagal sežanski zdravnik in kasneje ginekolog Dr. Drago Mugoša (=po naključju dežurni zdravnik prav takrat, ko se mi je že zdelo, da umiram). Na voljo je imel le injekcije pomirjeval. Bilo je učinkovito! Toda! Šele potem se začenjala drama psihe.
Pred očmi se mi je narisal miselni „zid“ geometričnih likov s strukturo „moč pogovora s seboj“. Ob tem ni šlo za klasičen „pogovor“. Ne morem prezreti dejstva: misli so bile čisto moje, toda vsebina vsega, kar sem si mislil, je bila inducirana iz struktur likov, ki so se mi se ponujale. „Zid“ mi je tako „posredoval“ informacijo: ugani pravila strukture, potem pa boš dosegel zaželeni mir. Toda naloga ni bila logično rešljiva. Kajti, vse oblike likov so se potapljale v globino slike in počasi izginjale, jaz pa sem vedno znova dobil novo „ponudbo“, mislil pa sem venomer na staro. In, ker je bila oddaljenost med staro in novo logiko moteča, sem močno čutil: nemožnost „rešitve“ hitro narašča. Kajti vsaka logika je prej ali slej bila žrtev prejšnje logike. Tavanje v megli izginotij se je počasi pripravljalo za pobeg iz logike in prestavljanje problema na raven, ki je pod kompetenco psihe. Posledica je bila novo poslabšanje splošnega stanja:
- razum je bil popolnoma imobiliziran, duša pa je čutila prisotnost „nečesa“ brez razlage.
Integralni učinek je zdaj bil v grozljivi ponazoritvi „zidu“:
- razum že ve kako se zlahka razkrojiš, duša pa po tuji prisotnosti že čuti izgubo zvez med slikami in padec v nič.
Ta sila prepričanja ni izhajala nikoli iz nekega jezika komunikacij. Ne! Vsako posredovanje je prehitevalo jezik in misel je bila oblikovana simbolno: vsak „simbol“ ali „kompleks likov“ je bil izjava, ki sem jo razumel ali čutil, ne da bi vedel ali čutil kako. Torej: ločil sem natanko logično od čustvenega. Skratka, nikoli se nisem zavedal, odkod nekaj vem ali čutim. Bil sem preprosto v peklu eksistence. Toda: ali je razlaga tega spoznanja dosegljiva? Ni preprosto! Stik z nujnostjo v kontingenci je boleč kot ekskluzivno srečanje z vednostjo iz akta „prisotnost“. Groba primerjava z kontingenco je mogoča. Sliko v galeriji opazujem iz akta „vidim“, ki na sebi ima tudi miselno moč brezčasovnega sklepanja. Kako? Ne vemo! Toda, dejstvo je: nekaj o sliki vem avtomatično in pri tem o njej presojam brez miselnega procesa v že „prisotni“ miselni strukturi „sklepam“. Vse izhaja iz „nečesa“ že shranjenega v „tem kar sem“. Saj vem: vse se lahko zgodi v hipu. Akt „prisotnost“ vsebuje prav tako „notranje miselno oko“, ki obratuje iz uma in „vidi“ neko vednost iz podobnega sklepanja: v hipu je vse spoznano. In narava te vednosti prekaša našo običajno vednost iz vednosti o vednosti. Saj se pridobi brez miselnega procesa. Cena te vednosti v kontingenci, čeprav je tudi striktno omejena, je grenka. Ustvari se v prostoru brez izhoda, brez upanja, saj se nesrečnežu v tem prostoru tej sili ni moč upreti.
Po vsem tem je prišlo do čistega presenečenja:
- stanje „bolezni“, kakor je nenapovedano prišlo, tako je tudi nenapovedano odšlo.
Kako sploh? In zakaj? Pri tem sem čisto subjektiven in vse interpretiram iz lastne „obremenitve“ in iz lastnega „razumevanja“ problema „Cervantes“.
Naj to predstavim!
Po neki večerji sem imel na sporedu še jemanje pomirjeval. Bil sem sam in v najslabšem položaju zase. Kajti strah je bil moj zvesti spremljevalc. In v samoti kraške hiše sem zlahka, ne vedoč zakaj, zavrnil zdravila. Potem pa sem se nalil terančka! In Bog je takoj dojel:
- „Ta je zares norec. Odpuščam!“
Očitno! Saj potem nisem umrl. Prav narobe! Močno sem začutil sporočilo iz terana:
- zdaj si zdrav!
Od takrat imam mir! In tako dandanes živim v trdnem prepričanju iz Jezusove krvi v terančku:
- nujnost mi je posredovala simbolno razlago lastne strukture, v kateri je še opis usode morilca.
Kajti hujše groze od izginotja eksistence ni. Ostane pa še poudarek iz objektivne razlage osebnega doživetja:
- zmaga Don Kihota se je v resnici zgodila!
Iz vsega pa izhaja še Jezusova prošnja očetu: Bog, usmili se morilca, saj ni vedel kaj je počel!
Ob mogoče le eni izjemi:
- tisti, ki je moril iz koristi zase, je natanko vedel smisel početja!
Marsikdo se s tem strinja iz dodatnega opozorila: milost brez mej je nevarnost za ohranitev eksistence. To pa ni klic v prid smrtni kazni. Ne! Človek si pravice na „odvzem življenja“ ne sme privoščiti. In prav na tej točki je prišla nova napetost
- „Nova zaveza“ se je zoperstavila „Stari zavezi“ -
ne smemo pa nikoli pozabiti zakaj. Vse prav! Toda! Tudi prav vse je del nas samih iz kontinuitete prisotnosti „človek“. Iz tega vidika je „smisel“ napetosti z Judi nesmiseln: vsi smo prišli na svet grešni. Pravičnega človeka na tem sveti ni. Dokaz je na vsakem sodišču: dela po zakonu, nikoli po pravici. „Starejši brat“ ostane tako za vedno „starejši brat“. In ne sme nikoli biti objekt sovraštva mlajšega brata iz prepričanja „vse je drugače“. Ne! Kajti, očitno ni v biti prav nič drugače:
- Jud ni prišel proti Judom.
Prišel je za vse. Smisel Velike noči je prav v tem:
- človek je problem, ne Bog!
Kajti, greh proti Judom je greh „novega“ iz nevednosti o „starem“! Veliko dobrih duš ni moglo proti tem ukreniti prav ničesar. Zakaj?
- Zaradi problema „človek“!
5. Kaj se nam obeta?
Logika fizike nam včasih ponuja osupljivo možnost „logike“ razumevanja splošnih gibanj v družbi. In povsem jasno od kod: fizika sloni na matematiki, matematika pa na logiki matematike. Odtod prihaja presenečenje iz prepričanja: nikoli nič bistveno novega. Zakaj? Razum zagleda svet kot sistem tavtologij. In vse je potem vedno potek preoblikovanja že obstoječih dejstev: drugo izhaja iz prvega, tretje iz drugega ... in nikoli „nekaj“ iz „nečesa drugega“ brez utemeljitve v tistem „nekaj“. Drama eksistence prinese pri tem presenetljivo ugotovitev:- tisto prvotno in tisto zadnje sta v konfliktu.
Zdi se kot da je logika spoznanja skregana sama s seboj. Ali je v tem smisel posmeha „človek se vrti v krogu“. Brez izhoda, znova brez upanja! Ali se nekdo heca z nami? In zakaj, če da?
Tako nam je v fiziki znano Lenzovo pravilo: učinek 1 (=prosti padec vodnika v magnetnem polju) ima za posledico učinek 2 (=nastanek električnega toka v vodniku), učinek 2 pa ima za posledico učinek 3 (=nastanek Lorentzove sile, ki se zoperstavi padcu vodnika v gravitacijskem polju). Tako, preprosto povedano: učinek 3 se postavi po robu učinku 1.
Logika dogajanj v poteku človeških odnosov, hote ali nehote, ukrepa prav v osupljivem soglasju s Lenzovim pravilom.
Veriga zla se namreč nadaljuje: zdaj Judje preganjajo Arabce. Na judovski zemlji nekoč, zdaj pa na zemlji Arabcev. Kdo bi to razumel? Zakaj je „volk“ tako globoko zasidran v naravi človeka? Ali je tudi to kazen iz izvirnega greha? Najbrž da! Zakaj? Vsi smo žrtve krožnega argumenta.
Ponazoritev usode Arabcev natanko posnema Lenzovo pravilo:
- dejstvo1: sodobnega orožja ni brez vednosti o številih
- dejstvo 2: števila so si izmislili Arabci
- dejstvo 3: Arabci so žrtve sodobnega orožja
Krog je zaprt!
In ta primer sproži zlahka razširitev teze:
- prav vse je v krožnem argumentu.
Ponazoritev iz politike brezhibno sledi Lenzovemu zakonu:
- dejstvo 1: demokracija je zahtevala revolucijo
- dejstvo 2: revolucija je dosegla svobodo
- dejstvo 3: svoboda pa je oropala demokracijo
ali
- dejstvo 1: mir zahteva urejenost države
- dejstvo 2: država ugodi zahtevam demokracije
- dejstvo 3: demokracija pa povzroči nemir
Ponazoritev zgodovine pogosto ne gre brez Lenzovega pravila:
- dejstvo 1: islam je nekoč napadel Evropo s silo
- dejstvo 2: sila je tudi ubranila Evropo in ustvarila kulturo
- dejstvo 3: kultura Evrope je potem sprejela prisotnost islama
Iz tega znova zaprtega kroga na koncu poudarim:
- to ni klic za zapiranje Evrope! -
saj bi tako dejanje bilo amoralno in nečloveško. Gre za nekaj drugega:
- to je klic k zavedanju o vsem in posledicah tega zavedanja.
In če je Evropa zmagala v vojni, naj zdaj zmaga tudi v miru, če lahko. Čeprav je pojem „zmaga“ pri tem vprašljiv. Saj „zmaga“ ni v podrejanju drugih sebi. Tukaj je torej izziv časa, ki prihaja z nalogo „sožitje z drugimi“. Obenem pa je v tem najbrž nasvet iz krožnega argumenta:
- naj se vsem priseljencem pomaga doseči status „vse pravice vsem“ po vrednotah časa in tradicije.
In nič več! Nečesa pa ne vem:
- ali Lenzovo pravilo podre tudi ta recept?
Lahko pa domnevam:
- „pobeg iz Lenzovega pravila“ in „pobeg iz kontingence“ sta verjetno eno in isto!
Ali je v tem edini izhod za ohranitev eksistence? Da ali ne? Ob novem paradoksu! Število ljudi na Zemlji se neustavljivo bliža meji, ki jo planet še dovoli. Po drugi plati, medicina neustavljivo dela na ohranitvi življenja. Povsem samoumevno. Kaj je smisel tega? Narava obratuje po svoje. Vse pa je skregano drugo z drugim. Človek ukrepa iz notranjega nagona in se bliža lastni katastrofi iz lastne narave. Konec življenja je razkroj telesa kot zmaga entropije. Ta pa zagotovo „ve“ zakaj gre! Pred nami je naprej nesmisel iz čiste norosti znanosti: medicina ustavi razkroj telesa, razgrajeni starček pa se oglasi kot monstrum. Obenem ni ne mrtev ne več živ. Saj ne more več najti miru iz dogodka „smrt“. To ni etično sprejemljivo. Uničujoč sebe tukaj, podzavestno delamo za čimprejšnje slovo od Zemlje. Perspektive ni. Sonce bo umrlo. Rdeča orjakinja bo požrla Zemljo. Teoretično mogoč pobeg Zemlje na orbito Saturna ne reši ničesar, reanimacija Sonca tudi ne. Saj je vesolje v celoti obsojeno na izginotje v singularnosti. Smrt je neizogibna.
Skušnjava bivanja v času prinaša vsem omejenim v kontingenci sporočilo iz neomejenosti nujnosti o stanju eksistence bivanja v brezčasju. Povsem jasno:
- gre za opozorilo o napetosti med „brezčasjem nujnosti“ in novico „začetek časa“ in „konec časa“ v kontingenci.
Smisel opozorila je v razkritju razlike:
- materialna resničnost in ontološka resničnost sta dve obliki bivanja iz dveh virov dojemanja resnice: materialna je tukaj, ontološka pa v pradomovini vsega človeštva.
In seveda v luči spoznanja iz neomejene vednosti
- tisto, kar je eksistiralo, ne more neeksistirati! -
ali de explicite
- nujni eksistenci nista znani, ne začetek ne konec!
Odkod? Tudi jasno!
Moč nujnosti je v eksistenci ontoloških dogajanj v realnosti brezčasja, nemoč kontingence pa je v eksistenci fizikalnih dogajanj med začetkom in koncem časa.
Primerjava ni mogoča iz nam znanih razlogov. Namreč, po eni plati drži:
- nujnost obratuje po pravilih enovrednostne logike Boga -
po drugi plati pa drži
- kontingenca obratuje po pravilih dvovrednostne logike Aristotela -
in vse ob opozorilu
- absolutna nujnost v nujnosti in relativna nujnost v kontingenci sta daleč druga od druge.
To samoumevno razliko tukaj vendarle poudarim:
- nujnost v svetu enovrednostne logike je absolutna nujnost -
in
- nujnost v svetu Aristotelove logike je relativna nujnost -
iz preprostega vpogleda
- nujno v enem sistemu in nujno v drugem sistemu kontingence nista eno in isto -
in
- nujno v svetu Boga je vedno „eno“ in kot eno „nujno“ prisotno.
Odtod je še enkrat jasno:
- svet nujnosti je svet naših nedosegljivih idealov!
Le v tem svetu se da premišljevati o idealu fizike
- kako se znebiti prisotnosti koordinatnih sistemov? -
in doseči idejo iz zahteve „popolnost fizike“:
- kako torej priti do formulacije fizike, ki bo obveljala povsod in neodvisno od koordinatnih sistemov?
Ta nedosegljiva ideja v kontingenci je vendar pripeljala Einsteina v splošni relativnostni teoriji do „načela splošne kovariantnosti“. Naprej pa ni šlo. Iz razumljivega razloga:
- ontološka misel o fiziki in fizika nista eno in isto.
Da! Koordinatni sistemi so usoda miselnega bitja v kontingenci! Iz tega dejstva je že vidno: temelj fizike je razmajan z vidika ontologije. Saj gravitacijska sila, kot učinek metričnega polja, izgine. Je pač navidezna sila. Neizpodbitno:
- Einstein je sklepal po pravilih, ki jih narekuje „misel o fiziki“, ne fizika.
In povsem logično:
- pojem „sila“ je v nujnosti odvečen, nikakor pa v kontingenci.
Konflikt je zdaj neizogiben! Kajti fizika, ne misel o fiziki, obstoja sile ne more zavreči! Saj gre za neovrgljivo dejstvo v področju izkušenj. Napetost pa zviša dejstvo: pojem „energija“ je že krepko kompromitiran. Potem prav isto velja za pojem „masa“. Ali se relativnostna teorija zdaj sesuje? Ne! Tukaj pravimo: gre za mero „inercije“. Kaj je potem inercija? Ali je v ozadju energija? Odkod naj bi inercija sploh bila? Tako v kontingenci, kot nekaj vidnega, ostajata pojma „gibanje“ in „sila“. In prav tukaj je teza:
- pojem „masa-energija“ je zaklad vsega v kontingenci -
iz nujnosti
- „masa-energija“ in „gibanje“ sta na sebi eno in isto -
in
- „masa-energija“ in „notranja sila (=gravitacijska sila)“ sta na sebi eno in isto.
Zakaj? Telo v gibanju, brez obstoja zunanje sile, ima neizpobitno prisotno maso pri gibanju: ta pa se v enakomernem gibanju (=po zakonu inercije) telesa v odsotnosti sile ne spreminja. Kdo si zdaj, v odsotnosti vsega drugega, upa trditi:
- „masa-energija“ in „gibanje“ nista dve obliki enega in istega obraza!
Ne! Ostaja le ena možnost:
- gibanje telesa je posledica prirastka v realiteti „masa-energija“, ki se zgublja v poteku tega dogodka „gibanje“ -
in
- notranja sila telesa je posledica prirastka v realiteti „masa-energija“, ki se zgublja v samemu dogodku „gravitacijska sila“.
Kaj je tukaj pravzaprav novega? Prav nič, če je vse preoblikovanje enega v drugo iz izkušenj razuma v naši kontingenci! Iz tega potem nastane zares preprosto vprašanje:
- zakaj je pojem „masa-energija“ kompromitiran?
Odgovor je zelo „preprost“ (=nujno):
- nič novega v kontingenci je pravzaprav novo iz nujnosti!
Zakaj? Znova zelo „preprosto“ (=nujno):
- prav vse je na tem svetu tako kot vidimo, pri tem pa iz ozadja vsega kar vidimo, prav nič ni tako, kot vidimo!
Zakaj? Prav vse, kar zaznavamo, opazimo v prostoru in času. In pri tem je vse znotraj fizikalnih zakonov, ki ne nasprotujejo obstoju svobode. Lahko je tako, lahko pa drugače. Saj „ena fizikalna nujnost“ nima v sebi zahteve po izključitvi prisotnosti „druge fizikalne nujnosti“. Taka realnost nima prav nič skupnega z realnostjo, iz katere izvira. Ontološka realnost brezčasja je zasidrana v čisti nesvobodi, ki ne pozna ovire za poljubno „ontološko nujnost“ v odsotnosti časa. Torej je slika fizike povsem drugačna iz sveta nujnosti. Vzrok dogajanj v našem svetu pa ostaja neviden. Saj ni v času.
Tako je znova zelo „preprosto“ (=nujno):
- vse ,kar eksistira kot „nekaj“, ima v sebi neviden (=in za empirijo čisto zgubljen) potencial za ustvajanje „nečesa drugega“.
Posledica tega v primeru pojma „masa-energija“ postane očitna šele zunaj pojma:
- fizikalna realiteta „masa-energija“ trpi „nepopolnost“ iz nevednosti nujnosti v tem „nekaj“, ki v kontingenci ni pod kontrolo fizike -
torej iz stanja vednosti v kontingenci. Tako je še enkrat znova „preprosto“ (=nujno):
- tukaj je igra, ki na oder dogajanj stopi kot igra nujnosti, ne kot igra kontingence!
Po vsem tem zastavim še eno nefizikalno vprašanje miselnem bitju za premislek:
- ali je kompromitacija znanosti praktično kompromitacija življenja že obsojenega na izginotje v času, od gospodarja časa, zunaj časa?
Pri tem mislim začasno le na dvom
- ali je narava „gravitacijske sile“ realna ali navidezna?
Odgovori fizikov so očitno mogoči ali iz prepričanja ali iz razumevanja. Prepričanje ima lastnost „eno ali drugo“. Razumevanje pa ima lastnost „eno in drugo“. Razumevanje je torej krepko širše: „eno je v enem primeru“ in „drugo je v drugem primeru“.
Ta razlika natanko ponazori veliko širši problem:
- kaj je razlika med tistimi, ki ne verjamejo v nujno, in tistimi, ki verjamejo v nujno?
Pri tem drži
- tisti, ki ne verjame, je prepričan, da si je iz lastnega razuma zadosten, ne ve pa, od kod prav to ve -
in
- tisti, ki verjame, je razumel, da si je iz lastnega razuma nezadosten, izve pa iz nujnosti izvir težave „razumevanje“ -
kar implicira
- ateist (=ne verjame) utemelji vednost na prepričanju iz vere v lastni razum -
in
- teist (=verjame) utemelji vednost na lastnem razumevanju obstoja nujnega razuma.
V tem smislu je ateist čisti vernik (=saj ne ve, od kod ve), teist pa čisti nevernik (=saj ve, od kod ne ve), agnostik pa o vsem ne ve nič.
In zares promovira nič!
Avtor te sodbe nisem jaz. Gre za edino točko soglasja med ateisti in teisti.
Torej! Gre za razliko:
- ateist pozna neomejeno vednost, ne pa vednost o vednosti; njemu je že vednost brez pogoja vednosti povsem zadosti, sploh pa se ne zaveda, da potem živi v striktno omejeni vednosti -
in
- teist pozna omejeno vednost, potem pa išče posledice pogoja vednosti iz vednosti o vednosti, s tem pa pridobi odprto pot od prvotne vednosti do popolne vednosti brez omejitev.
Perspektivi teh nazorov sta skregani glede razumevanja pojma „eksistenca“:
- ateistični svetovni nazor sprejme smrt kot konec življenja v fizikalni realnosti in ne dovoli nič neki drugi eksistenci -
in
- teistični svetovni nazor sprejme smrt kot začetek življenja v ontološki realnosti in vse dovoli nujni eksistenci.
Kontingenca pa dovoli umu svobodo izbire med eno in drugo realnostjo! Nujno bitje čaka le na izid volitev! Človek odloča po vesti o vsem! In to pošteno, kakor mora biti! Iz preprostega vprašanja
- eksistenca ali padec v nihil? -
v zapleteni resničnosti prošnje
- naj bo svetloba, ne tema!
Ta pa prihaja iz lepote duha v bivanju. Jedro tega čustva je moč zaščite vsega v kontingenci:
- lahko sem jezen iz ljubezni, nikoli iz sovraštva.
Nekaj iz teorije življenja? Zguba časa? Vsako vprašanje je legitimno! To vem. Ne vem pa nečesa drugega: gre za problem, ki ga je zastavil Werner Heisenberg.
6. Razsežnost zavedanja in problem „Bog“
Nekoč mi je neki nemški fizik posredoval zanimivo informacijo: Heisenberg je v nekem pogovoru doživel preblisk in izjavil:- preteklosti nikoli ne bomo rekonstruirali, saj je v protislovju sama s seboj.
Veliko kasneje sem se tega spomnil in se resno zamislil: zakaj? Ali je vse prišlo iz njegove poklicne obremenitve s kvantno teorijo? Najbrž da! In če je res tako, potem je smer premišljevanja najbrž že določena. Izhodišče je takoj prepoznavno: misel prihaja iz mentalnega uma, dokončni lastnik del so fizikalni možgani po posredovanju ontološkega razuma. Na dnu materialne resničnosti pa odloča kvantno posnemanje dogodkov iz ozadja. In prav tukaj pride do prve nevšečnosti. Čisto misel iz uma sprejme ontološka struktura razuma kot mentalno informacijo za možgane. To pa ne zdrži protislovja: čista misel iz uma za problem iz matematike je eno, povsem drugačna misel za problem iz fizike pa čisto drugo. Potem nastopi napetost, ki se vtika v razmerje med kvantno (=ontološko) nezanesljivostjo in kvantno (=fizikalno) nedoločenostjo. Saj tako zahtevajo možgani. Pa nikoli ne „vedo“ pri čem so: vse ontološko se ne dogaja v poteku časa, vse fizikalno pa se dogaja v poteku časa. Iz tega dejstva sledi: Heisenberg je zastavil resen problem. Nezanesljivost iz nedoločenosti je le en vidik problema. Drugi vidik pa je še bolj sekanten: na katerem nivoju se sploh zgodi sprememba ontološkega v fizikalno? Tega ne vemo in potem ne vemo prav nič o dosegu vsega „očitnega“. Kot posledica se odpira nezanesljiv prostor „vpliv čustev“ na „odgovor razuma“. Na tej točki lahko stopi v igro „sila prepričanja“. Ta pa nima prav nobene kompetence za vlogo operatorja logike, vzame pa si pravico presojanja prav v imenu razuma. Saj lastno „vednost“ črpa iz čustev o nevednosti vsebine v uganki „razsežnost zavedanja“! Problem „prepričanje“ je zelo podoben problemu „inteligenca“. Izid testa na podlagi „moč logičnega sklepanja“ nekega človeka se lahko konča z izidom „genij“, obenem pa Roršahov test pokaže zanj izid „idiot“.
Tako nastajajo vsi elementi napetosti, ki so prisotni v problemu „Bog“:
- „očitno“ ni očitno!
V meni samem dobi odmev tega prav katastrofično razsežnost. Problem „Heisenberg“ razumem, ne razumem pa celote dogajanj. In ponižno vprašam:
- zakaj je tako?
Tega ne vem! Toda! Ni problem v tem „ne vem“. Resni problem je nekaj povsem „drugega“:
- zakaj si to vprašanje sploh zastavljam?
Odgovor „ne vem“ pomeni:
- vem, da je ta „ne vem“ v meni, ne vem pa od kod je -
kajti drži
- če bi to vedel, si ga prav gotovo ne bi zastavil!
Kaj se pravzaprav dogaja? Nekaj se mi zdi vendarle „očitno“:
- jaz sem subjekt nekega pogovora, ki išče lastni objekt tega pogovora!
Odgovor
- pogovarjam se sam s seboj -
ne pride v poštev. Saj že vem, da ne vem. Smiselno se pogovarjam le v primeru, ko natanko vem, v čem je problem. Tukaj pa se mi niti ne sanja, kje naj bi problem sploh bil. Torej! Drugi objekt pogovora nujno obstaja. Zakaj? Saj odgovor prav gotovo obstaja. In z gotovostjo vem: če ni v meni, potem je v njem. Z drugimi besedami:
- nisem sam!
O čem zdaj sploh govorim? Ali gre za problem „shizofrenija“? Pred več kot dvajsetimi leti sem preživel hud infarkt. Po psihološko je takrat vse obravnavano iz dveh vidikov: ali je v ozadju dogodka bila paranoidalna shizofrenija, ali pa shizoidna paranoja? Sam pa sem si iz znanih mi dogodkov pred infarktom, zastavil vprašanje: ali je vendarle šlo za čisto shizofrenijo? Saj mi je stališče psihijatrije bilo znano: gre za razpad osebnosti. Razlaga se potem za tisto „nisem sam“ nahaja v tezi, ki jo je stežka zavreči kot nesmiselno. In kratkomalo sem bil navzkriž s psihijatri. Kajti, po mojem, če bi zares šlo za shizofrenijo, potem bi shizofrenija najbrž bila nekaj povsem drugega in veliko hujšega. Takrat namreč ne bi šlo za razkroj osebnosti, šlo pa bi za ohranitev „stanja razblinjene zavesti“ v katerem se ustvari utvara „razkroj osebnosti“. Kajti tisto „jaz kot jaz“ se nikoli v poteku trpljenja ni zgubljalo. Deficit pojmov za predstavitev vsega, kar sem čutil, me zdaj spravlja v obup. Prisotnost „nekega drugega“ sem v sebi čutil, ne kot breme, temveč prav narobe, kot zadnje upanje za izhod iz krize. Ko si zaprt v zaprtem prostoru brez izhoda, se zgubljaš. Če pa se pobereš, začutiš prisotnost „nečesa“. V tem je „nekdo“ in veš, ne da bi vedel od kod, da ti je ob strani. Iz te izkušnje zdaj vem z gotovostjo: pogovora s seboj ni, pogovora z „drugim jaz“ pa tudi ne. Kot nekaj nerazložljivega pa ostane skrivnost sporočila, ki je prihajala, ne zame, temveč prav za vse. Pojem „Bog“ je zasidran v človeštvu najbrž iz izkušenj v tem dogodku. Tako le v imenu tistega „nekdo“ izjavim zase:
- vem (=„nečesa ne vem“) izhaja iz vednosti, ki krepko prekaša vse kar vem!
Da! Vse, kar sem napisal, je izid nekega pogovora s tistim, ki sem ga gostil v sebi, On pa tudi mojo eksistenco v sebi. Ali skratka: nisem avtor vsega tukaj napisanega. Sem pač medij. In nič več! Saj sem v kontingenci obsojen na izjavo:
- vem: „nekaj ne vem“.
Enako drži: vednost izjave v kontingenci
- „jaz sem“ -
izhaja iz vednosti o vednosti v nujnosti, ki mi jo zopet posreduje „nekdo“:
- „vem, da to veš, saj sploh tega ne bi vedel, če jaz tega ne bi vedel“.
Drugega izhoda iz omejenosti kontingence v neomejenost nujnosti ni. Kajti, tavtologija vse zapre vase. In zares:
- kakorkoli se zasučem, stopim na problem „Bog“ -
ali
- očitno je vedno interpretacija „očitnega“.
Kaj je potem sploh človek? Odgovor je v paradoksu
- človek je mravlja „iz sebe“ in obenem čudež „v sebi“ -
iz razmerja, v katerem sta nemoč kontingence
- človek je zaprto bitje kot izobčenec iz nujnosti -
in moč prav te nujnosti
- človek je odprto bitje kot nepozabljeni otrok nujnosti.
Iz tega je upanje:
- zguba vednosti o vednosti ni dokončna usoda človeka v kontingenci.
Nobelov lavreat za fiziko Max Born je tudi iz tega vidika imel prav:
- človek je sposoben razširitve programa „jaz“ in pridobitve programa „mi“.
In le ta dosežek človeštva utre potem pot do sprave med „mravljo“ in „čudežem“ in zagotovi pogoj „vem, da vem (=brez pogoja vednosti)“ za vrnitev človeka v mir brezčasja.
Tako se počasi bližamo odločilnemu vprašanju:
- ali si človeštvo dovoli izhod iz problema „Bog“?
Ideja „komunizem“ iz tistega „mi“ v devetnajstemu stoletju je bila izvirno pravična ideja. Človek si je žal teoretično vse napačno predstavil, življenje pa je to potrdilo in vse praktično kompromitiralo. In to drži z gotovostjo. Za razsežnost zavedanja danes je taka ocena zelo zapletena. Saj novi časi in novi pogoji zahtevajo prestavitev problema na raven teorije, o kateri se nam še niti ne sanja. Jasno! Pojem „pravičnost“ se nahaja v megli kontingence.
„Eppur si muove!“
Toda! V realnosti, ki gibanja sploh ne pozna!
Paradoks? Nikakor!
Saj smo že navajeni: novice iz nujnosti prihajajo počasi kot nekaj običajnega. In prav presenetljivo, z vidika vseh težav znanosti v kontingenci, se svet nujnosti oglasi kot prepoved vsake delitve. In prav v tem je potem izhod iz problema „Bog“. Kajti teza
- „očitno je očitno“ -
obvelja šele po negaciji paradoksa in dokončno razloži osnovni smisel pomote v razumevanju pojma „svoboda“:
- vsako kreganje v svobodi je izdelek zla -
kot temeljna ovira na poti človeka do spoznanja nujnosti. Obstoj pravnega konstrukta „sodišče“ nam potem zlahka potrdi grotesko iz resnosti problema „Bog“:
- sodišče ukrepa na podlagi zakonov, pravice pa ne pozna.
To očitno tragedijo iz omejenosti spoznanja nam je prepričljivo v noveli „Proces“ ponazoril Franz Kafka.
Posledice vsega tega so danes dokaj jasne in nasploh dobro znane:
- „pravni sistem ponuja boljšo zaščito kriminalcem kot žrtvam!“
Ali prav to pove zgovorno vse o statusu „kontingenca“? Prej ali slej se temu mora priti do živega. Prej ali slej človek mora dojeti vsebino težav v kontingenci. Prej ali slej se mora spoprijazniti, da je izhod iz megle dvovrednostne logike mogoč. In takrat, ko bo človek zagledal pred sabo človeka, ne pa volka, bo izhod iz pekla kontingence mogoč.
Hauptseite